Išči

"Upirati oči v Jezusa je milost, ki jo moramo kot duhovniki negovati." "Upirati oči v Jezusa je milost, ki jo moramo kot duhovniki negovati." 

Sveti oče med krizmeno mašo: Brez Križa je duhovnik »klerikaliziran pogan«

Papež Frančišek je na veliki četrtek dopoldan v baziliki sv. Petra daroval krizmeno mašo. Duhovnike je povabil, naj bodo pozorni na tri prostore skritega malikovanja, ki jih hudi duh uporablja, da bi jih postopoma ločil od ljubeče navzočnosti Sina, Duha ter Očeta: duhovna posvetnost, pragmatizem številk in funkcionalizem. Prav tako jih je spomnil, naj svoje oči upirajo v Jezusa in njegov križ, saj je to milost, ki jo morajo kot duhovniki negovati.

PAPEŽ FRANČIŠEK

Biti duhovniki je milost

V berilu iz preroka Izaija, ki smo ga poslušali, Gospod daje obljubo, ki je polna upanja, ki se nas zelo dotika: »Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki, služabniki našega Boga vam bodo rekli. […] Zvesto jim bom dal njihovo plačilo, sklenil bom z njimi večno zavezo« (61,6.8). Biti duhovniki je, dragi bratje, milost. Zelo velika milost, ki ni v prvi vrsti milost za nas, ampak za ljudi; in za naše ljudstvo je velik dar dejstvo, da Gospod sredi svoje črede izbere nekatere, ki bi skrbeli za njegove ovce na njim lasten način, kot očetje in pastirji. Gospod sam je tisti, ki izplača duhovnikovo plačo: »Zvesto jim bom dal njihovo plačilo.« (Iz 61,8) In vemo, da je On dober plačnik, čeprav ima svoje posebnosti, kot je, da najprej plača zadnjim in potem prvim: to je v njegovem slogu.

Ni večjega plačila, kot je prijateljstvo z Jezusom

Berilo iz knjige Razodetja nam pove, kakšno je Gospodovo plačilo. To je njegova ljubezen in brezpogojno odpuščanje naših grehov za ceno njegove krvi, ki je bila prelita na križu: On, »ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta.« (1,5-6). Ni večjega plačila, kot je prijateljstvo z Jezusom, ne pozabite tega. Ni večjega miru, kot je njegovo odpuščanje, in to vsi vemo. Ni večje cene od njegove dragocene Krvi, za katero ne smemo dovoliti, da bi bila zaničevana z neprimernim ravnanjem.

Somaševanje duhovnikov
Somaševanje duhovnikov

Gospodova povabila, naj mu bomo zvesti

Če beremo s srcem, dragi bratje duhovniki, so to Gospodova povabila, naj mu bomo zvesti, naj bomo zvesti njegovi zavezi, naj se pustimo ljubiti, naj si pustimo odpustiti; povabila niso samo za nas same, ampak da bi tako mogli s čisto vestjo služiti svetemu vernemu Božjemu ljudstvu. Ljudje si to zaslužijo in tudi potrebujejo. Lukov evangelij pa nam pove, da so bile potem, ko je Jezus prebral odlomek iz preroka Izaija pred svojimi ljudmi in sedel, »oči vseh v shodnici uprte vanj.« (4,20) Tudi Razodetje nam danes govori o očeh, ki so uprte v Jezusa zaradi neustavljive privlačnosti križanega in vstalega Gospoda, ki nas vodi k češčenju in priznanju: »Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli in zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zemlji.« (1,7) Končna milost, ko se bo vstali Gospod vrnil, bo milost neposrednega spoznanja: vedeli ga bomo prebodenega, spoznali bomo, kdo je On in kdo smo mi, grešniki; nič več.

Negovati milost upiranja oči v Jezusa

»Upirati oči v Jezusa« je milost, ki jo moramo kot duhovniki negovati. Ob koncu dneva je dobro pogledati Gospoda in da nam On pogleda v srce, skupaj s srci ljudi, ki smo jih srečali. Ne gre za preštevanje grehov, ampak za ljubeče zrenje, v katerem gledamo na svoj dan z Jezusovim pogledom in na ta način vidimo milosti dneva, darove in vse tisto, kar je storil za nas, da se zahvalimo. Prav tako mu pokažemo tudi svoje skušnjave, da bi jih prepoznali in jih zavrnili. Kot vidimo, gre za to, da bi razumeli, kaj je všeč Gospodu in kaj želi od nas tukaj in sedaj, v naši trenutni zgodovini.

Če Jezusu pokažemo svoje malike, izgubijo moč

In morda, če bomo vzdržali njegov pogled, poln dobrote, bomo od njega tudi dobili namig, naj mu pokažemo svoje malike. Tiste malike, ki smo jih kot Rahela skrili v gube svojega plašča, (prim. 1 Mz 31,34-35). Če pustimo, da Gospod gleda naše skrite malike – vsi jih imamo, vsi! –, nas to naredi močne pred njimi in jim vzame moč.

Duhovniki
Duhovniki

S skritimi maliki nadomestimo prisotnost Božjih oseb

Gospodov pogled nam pokaže, da v njih v resnici poveličujemo sami sebe (prim. Kateheza, splošna avdienca 1. avgust 2018), kajti tja, v ta prostor, v katerem živimo, kot da bi bil ekskluziven, vdre hudič in doda nekaj zelo zlobnega: stori, da ne samo »ugajamo« sami sebi, ko razbrzda neko strast ali neguje neko drugo, pač pa nas tudi vodi, da z njimi, s temi skritimi maliki, nadomestimo prisotnost Božjih oseb, prisotnost Očeta, Sina in Duha, ki prebivajo v nas. To se dejansko zgodi. Čeprav nekdo zase pravi, da dobro loči, kaj je malik in kdo je Bog, v praksi jemljemo prostor Trojici, da ga damo demonu v neke vrste posrednem čaščenju: v takšnem, ki ga skriva, vendar nenehno posluša njegove govore in uživa njegove izdelke, tako da na koncu za Boga ne ostane niti en sam kotiček. On je namreč takšen, gre počasi naprej. Nekoč sem govoril o »lepo vzgojenih« demonih. Glede njih Jezus pravi, da so hujši od tistega, ki je bil izgnan. Vendar pa so lepo vzgojeni, pozvonijo na zvonec, vstopijo in korak za korakom prevzamejo hišo. Biti moramo pozorni, to so naši maliki.

Demon ne zahteva, da mu služimo vedno

In maliki imajo nekaj osebnega, neko osebno prvino. Kadar jih ne razkrinkamo, kadar ne pustimo, da nam Jezus pokaže, da v njih brez razloga iščemo sami sebe in da puščamo prostor, v katerega se vtihotapi Hudobec. Zapomniti si moramo, da demon zahteva, da izpolnjujemo njegovo voljo in mu služimo, vendar ne zahteva vedno, da mu služimo in ga neprenehoma častimo. Ne, on se zna gibati, je velik diplomat. Zadostuje mu, da od časa do časa prejme čaščenje, da dokaže, da je naš resnični gospod in se celo počuti kot bog v našem življenju in v našem srcu.

Trije prostori skritega malikovanja

Z vami bi pri tej krizmeni maši rad podelil tri prostore skritega malikovanja, v katerih Hudobec uporablja svoje malike, da bi nam odvzel moč naše pastirske poklicanosti in nas postopoma ločil od blagodejne in ljubeče navzočnosti Jezusa, Duha in Očeta.

Olja
Olja

Duhovna posvetnost; klerikalizirani pogani

Prvi prostor skritega malikovanja se odpre tam, kjer je duhovna posvetnost, ki je »ponudba življenja, ki je kultura, kultura minljivega, kultura videza, kultura ličenja.« Njeno merilo je zmagoslavje, zmagoslavje brez Križa. Jezus moli, da bi nas Oče branil pred to kulturo posvetnosti. Ta skušnjava slave brez Križa nasprotuje Gospodovi osebi, nasprotuje Jezusu, ki se poniža v učlovečenju in ki je, kot znamenje nasprotovanja, edino zdravilo proti vsakemu maliku. Biti ubog z ubogim Kristusom in »ker je Kristus izbral uboštvo«, to je logika ljubezni in nobena druga. V današnjem evangeljskem odlomku vidimo, kako se Gospod postavi v svojo skromno kapelo in v svojo majhno vas, v vas vsega svojega življenja, da bi dal isto oznanilo, kot bo storil ob koncu zgodovine, ko bo prišel v svoji slavi, obdan z angeli. Naše oči morajo biti uprte v Kristusa, v tukaj in sedaj Jezusove zgodbe z menoj, kakor bodo takrat. Posvetnost iskanja lastne slave nas oropa navzočnosti ponižnega in ponižanega Jezusa, Gospoda, ki je blizu vsem; Kristusa, ki trpi z vsemi, ki trpijo, ki ga častijo naši ljudje, ki vedo, kdo so njegovi pravi prijatelji. Posvetni duhovnik ni nič drugega kot klerikaliziran pogan.

Pragmatizem številk

Drugi prostor skritega malikovanja se ukorenini tam, kjer se daje prvenstvo pragmatizmu številk. Tisti, ki imajo tega skritega malika, se prepoznajo po njihovi ljubezni do statistik, ki v razpravi lahko zbrišejo katero koli osebno potezo in dajo prednost večini, ki nazadnje postne merilo razločevanja, to je grdo. To ne more biti edini način delovanja in tudi ne edino merilo v Kristusovi Cerkvi. Ljudi ni mogoče »prešteti« in Bog ne daje Duha »na mero« (prim. Jn 3,34). V tej očaranosti s številkami v resnici iščemo sami sebe in smo zadovoljni zaradi nadzora, ki nam ga zagotavlja ta logika, ki je ne zanimajo obrazi in ni logika ljubezni, ljubi številke. Značilnost velikih svetnikov je, da se znajo umakniti, da pustijo ves prostor Bogu. Ta umik, ta pozaba nase in želja, da bi bili pozabljeni od vseh drugih, je značilnost Duha, ki nima svoje podobe preprosto zaradi tega, ker je ves Ljubezen, v kateri zažari podoba Sina, v njej pa podoba Očeta. Zamenjava njegove osebe, ki že sama po sebi ne želi »dajati videza« – ker nima podobe – je tisto, na kar meri malik številk, ki stori, da se vse »pokaže«, čeprav na abstrakten in računovodski način, brez učlovečenja.

Molitev pred Marijo
Molitev pred Marijo

Funkcionalizem

Tretji prostor skritega malikovanja, ki je povezan s prejšnjim, je tisti ki se odpira s funkcionalizmom, zapeljivim področjem, v katerem so mnogi »bolj kot nad potjo navdušeni nad načrtom poti.« Funkcionalistična miselnost ne prenaša skrivnosti, stremi po učinkovitosti. Ta malik postopoma nadomesti Očetovo navzočnost v nas. Prvi malik nadomesti prisotnost Sina, drugi malik prisotnost Duha in tretji prisotnost Očeta. Naš Oče je Stvarnik, vendar ne nekdo, ki stvarem daje samo »delovanje«, ampak nekdo, ki »ustvarja« kot Oče, z nežnostjo, ko prevzame skrb za svoje ustvarjenine in dela za to, da bi človek postal bolj svoboden. Funkcionalist se ne zna veseliti milosti, ki jih Duh razliva na svoje ljudstvo, s katerimi bi se lahko nasičeval tudi kot delavec, ki zasluži svoje plačilo. Duhovnik s funkcionalistično miselnostjo ima svojo hrano, ki je njegov jaz. V funkcionalizmu puščamo ob strani češčenje Očeta v majhnih in velikih stvareh našega življenja in se zadovoljimo z učinkovitostjo svojih programov. Kakor je storil David, ki se je po Satanovi skušnjavi namenil, da bo preštel ljudstvo (prim. 1 Kr 21,2). To so zaljubljenosti v načrt poti, ne pa v pot.

Emprirično preverjenje namesto upanja

V teh zadnjih dveh prostorih skritega malikovanja (pragmatizem številk in fukcionalizem) nadomestimo upanje, ki je prostor srečanja z Bogom, z empiričnim preverjanjem. Gre za držo pastirjeve domišljavosti, za držo, ki razkroji edinost ljudstva z Bogom in oblikuje novega malika, ki temelji na številkah in programih: malik »moje oblasti, naše oblasti«; naš program, naše številke, naši pastoralni načrti. Skrivati te malike (kot je storila Rahela) in jih ne razkrinkati v svojem vsakdanjem življenju škoduje zvestobi naše duhovniške zaveze in oslabi naš osebni odnos z Gospodom.

Duhovniki so v dar od papeža prejeli knjigo
Duhovniki so v dar od papeža prejeli knjigo

Dati prostor, da bi Gospod lahko uničil naše skrite malike

Dragi bratje, Jezus je edina pot, da se izognemo zmoti v védenju, kaj čutimo, kam nas vodi naše srce …; On je edina pot za dobro razločevanje, ko se soočimo z njim, vsak dan, kot bi tudi danes sedel v našo župnijsko cerkev in nam povedal, da se je danes izpolnilo vse, kar smo poslušali. Jezus Kristus, ki je bil znamenje nasprotovanja – kar ni vedno nekaj krutega in trdega, kajti usmiljenje je znamenje nasprotovanja, še veliko bolj pa je to nežnost – Jezus Kristus, pravim, stori, da se ti maliki razkrijejo, da vidimo njihovo navzočnost, njihove korenine in njihovo delovanje in jih Gospod tako lahko uniči; to je predlog: dati prostor, da bi Gospod lahko uničil naše skrite malike. Moramo se jih spominjati, biti pozorni, da se ponovno ne pojavi ljuljka teh malikov, ki smo jih znali skriti med gube našega srca.

Prošnja k svetemu Jožefu

Zaključil bi rad s prošnjo k sv. Jožefu, najčistejšemu očetu brez skritih malikov, naj nas osvobodi hrepenenja po posedovanju, saj je to hrepenenje po posedovanju rodovitna zemlja, na kateri rastejo ti maliki. Naj nam pridobi tudi milost, da ne bomo odnehali v naporni nalogi razločevanja teh malikov, ki jih tako pogosto skrivamo ali se skrivajo. Svetega Jožefa prav tako prosimo, naj tam, kjer dvomimo, kako stvari narediti bolje, posreduje za nas, da nam bo Duh razsvetlil presojo, kakor je razsvetlil njegovo, ko je bil v skušnjavi, da bi »skrivaj« (lathra) odslovil Marijo, tako da bi znali to, kar smo se naučili po postavi, s plemenitostjo srca podrediti ljubezni.

Četrtek, 14. april 2022, 14:27