Išči

Papež Frančišek je v ponedeljek, 25. aprila 2022, sprejel v dvorani Pavla VI. v avdienco okoli štiristo misijonarjev usmiljenja. Papež Frančišek je v ponedeljek, 25. aprila 2022, sprejel v dvorani Pavla VI. v avdienco okoli štiristo misijonarjev usmiljenja. 

Papež Frančišek misijonarjem usmiljenja predstavil svetopisemski lik Moabke Rute

Papež Frančišek je v ponedeljek, 25. aprila 2022, sprejel v avdienco okoli štiristo misijonarjev usmiljenja, ki so se te dni zbrali na simpoziju v organizaciji Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije. Iz Slovenije se je srečanja udeležil dr. Jože Plut.

Papež Frančišek

Papežev govor misijonarjem usmiljenja

Dragi misijonarji usmiljenja, dober dan in dobrodošli! Želel sem vas ponovno srečati, saj sem vam zaupal službo, ki mi je najbolj pri srcu: biti učinkovito orodje Božjega usmiljenja. Vidim, da se vsako lepo število misijonarjev usmiljenja povečuje, tukaj so sicer drugi problemi, vendar število narašča. To me veseli, kajti to pomeni, da imajo vašo navzočnost v delnih Cerkvah za pomembno in ključno. Zahvaljujem se msgr. Rinu Fisichelli za njegove besede in za informacije, ki jih je navedel glede vašega misijonarskega prizadevanja. V resnici je bil zvest Božjemu navdihu, saj je to njegova iznajdba. Torej on mi je dal to idejo ter me spodbujal, saj je videl v Cerkvi potrebo po vaši navzočnosti, vaši razpoložljivosti in vaši bližini za odpuščanje. Odpuščati, ne da bi bilo potrebno iti preko mnogih posrednikov.

Kakor sem napisal v apostolski konstituciji Praedicate Evangelium: »Evangelizacija se udejanja še zlasti preko oznanila Božjega usmiljenja, preko številnih oblik in izrazov. K temu namenu na poseben način prispeva specifično delovanje misijonarjev usmiljenja« (člen 59 § 2). Jaz sem vas želel postaviti tja, v to apostolsko konstitucijo, saj ste prednostno orodje v današnji Cerkvi. Niste neko gibanje, ki danes je, jutri pa ne več. Ne, vi ste v strukturi Cerkve. Zaradi tega sem vas hotel dati tja. Želim si, da se bo vaše število še povečalo in zato se na škofe obračam s spodbudo, da naj izberejo svete, usmiljene in za opuščanje pripravljene duhovnike, da bi v polnosti postali misijonarji usmiljenja.

Med našim prvim srečanjem (9. februarja 2016) sem se pri svojem razmišljanju z vami zaustavil pri liku Noeta in pri pokrivalu, s katerim sta ga njegova sinova pokrila, da bi zakrila sramoto njegove nagote. V teh okoliščinah sem vas povabil, da »pokrijete grešnika s pokrivalom usmiljenja, da se ne bo več sramoval in da bo spet pridobil veselje svojega sinovskega dostojanstva«. Med našim drugim srečanjem (10. aprila 2018) sem vas z besedami preroka Izaija prosil, da bodite znamenje tolažbe za tiste, ki se vam približajo, da bodo iz tega razbrali pravi vtis, da Bog nikoli ne pozabi na nikogar do te mere, da si je hotel na dlan zapisati ime vsake stvaritve (prim. Iz 49,16).

Danes vam želim predlagati za navdih pri vašem delu naslednji svetopisemski lik. Gre za Ruto, moabsko ženo, ki je kljub temu, da je prišla iz tuje dežele, v polnosti vstopila v zgodovino zveličanja. Njej posvečena knjiga jo predstavi kot Davidovo prababico (Ruta 4, 18-22) in Matejev evangelij jo izrecno omenja med Jezusovimi predniki (prim. Mt 1,5). Ruta je ubogo dekle skromnega izvora. Že zelo mlada je postala vdova in še več, živela je v tuji deželi, kjer so jo imeli za vsiljivko in zato nevredno solidarnosti. To njeno stanje je v današnji kulturi težko razumeti v polnosti. Ruta je bila popolnoma odvisna od drugih. Pred poroko je bila odvisna od očeta in po poroki od moža. Kot vdovo naj bi jo ščitili otroci, a jih ni imela. V vasi, kjer je živela, ker je bila Moabka, je bila odrinjena na rob. Brez vsakršne podpore in obrambe. Skratka, njeno življenje je med najslabšimi, ki si jih lahko zamislimo in zdi se, da zanjo ni prihodnosti.

Kot pa da to še ne bi bilo dovolj, sveti pisatelj doda, da je edina oseba, na katero se Ruta naveže, njena tašča Noemi. Tudi Noemino stanje, seveda ni med najboljšimi. Vdova je. Izgubila je dva otroka in je preveč stara, da bi še imela druge. Namenjeno ji je torej umreti, ne da bi imela potomce. Noemi, ki je prišla v moabsko deželo, se odloči vrniti v Betlehem, svoj domači kraj. Soočiti se mora z dolgim in napornim potovanjem. Noemi misli, da ji Bog ni bil naklonjen. To izrazi z jasnimi besedami: »Gospodova roka se je obrnila proti meni« (Ruta 1,13). Njena žalost je tako velika, da ne želi, da jo kličejo po njenem imenu Noemi, kar pomeni »moja sladkost«, ampak Mara, kar pomeni »zagrenjena« (1,20).

Kljub vsemu temu Ruta izbere, da bo vezala svoje življenje s taščinim in ji z vsem prepričanjem reče: »»Ne sili me, naj te zapustim in odidem od tebe. Kamor pojdeš ti, pojdem jaz; kjer boš prenočevala ti, bom prenočevala jaz; tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog. Kjer boš ti umrla, bom umrla jaz in tam bom pokopana. Tako naj mi stori Gospod in še drugo – gre za neke vrste prisego - in tako doda, »če me ne bo edinole smrt ločila od tebe« (Rut 1,16-17). Zares velikodušne besede, ki jih nikoli nebi pripisali neki snahi tašči, katerih odnosi že tradicionalno niso dobri, kajti prihodnost, ki se izrisuje pred Ruto ni ravno jasna. To jo oriše kot velikodušno ženo, ki ima resnično rada taščo.

Obe ženi se odpravita na pot v Betlehem, a Ruta mora vsak dan iti iskat hrano, da preživita. V negotovosti in nestalnosti minevajo njeni dnevi. Spontano se vprašamo, če je Ruta storila prav, da se je vezala na taščo. Bila je še mlada in prav gotovo bi v Moabu našla drugega moža. Zakaj torej ta tako drzna odločitev? Sveta knjiga nam da na to že prvi odgovor. Ruta je zaupala Bogu in je delovala iz velike ljubezni do ostarele tašče, ki bi sicer ostala sama in zapuščena. Pomislite na to, da so bile v tistem času vdove zapuščene in nihče ni poskrbel za njih. Edino Gospod je tisti, ki je ozdravljal.

Rutina pripoved bo imela srečen konec. Medtem ko je paberkovala, je srečala Booza, bogatega plemiča, ki se izkaže do nje zelo naklonjenega. V njej prepozna v njeno velikodušnost do tašče in ji zaradi tega podeli dostojanstvo, da je ne bodo več imeli za tujko, temveč v polnem pomenu za del Izraelskega ljudstva. Tuja in revna žena, ki je bila prisiljena iskati vsakodnevno hrano, je bila za svojo zvestobo in dobroto nagrajena z obilnimi darovi. Besede iz Magnifikata, ki jih je izrekla Marija, so se že zgodile v Rutinem življenju: »Povišal je nizke… Lačne je napolnil z dobrotami (Lk 1,52-53).

Iz tega lahko tudi zase potegnemo velik nauk. Ruta ni Abrahamov otrok po krvi. Ona kljub vsemu ostane Moabka in tako jo bodo vedno klicali, vendar pa ji njena zvestoba ter velikodušnost omogočita vstopiti z vsemi pravicami v Izraelsko ljudstvo. Bog ne zapusti nikogar, ki vanj zaupa, še več, gre mu naproti s svojo ljubeznijo, ki poplača onkraj želenega. Iz Rute odsevajo poteze usmiljenja, ko Noemi ne pusti same, temveč z njo deli svojo prihodnost; ko se ne zadovolji samo ostati ob njej, ampak da je z njo soudeležena vere in izkušnje novega ljudstva; ko ima namen prebroditi vsako oviro, da bi ostala zvesta. Kar smo potegnili ven je pravi obraz usmiljenja, ki se izraža s sočutjem in podelitvijo.

Se nadaljuje

Ponedeljek, 25. april 2022, 13:12