Sveti oče: Duhovnik naj je dober služabnik Kristusovega odpuščanja

Andreja Červek – Vatikan

Hadrijan Florensz se je rodil v Utrechtu, ki je takrat spadal pod Sveto rimsko cesarstvo. Na univerzi v Leuvenu je dobil odlično izobrazbo. Bil je vzgojitelj bodočega cesarja Karla V., nato pa se je po opravljanju pomembnih cerkvenih in političnih zadolžitev povzpel do najvišjega položaja in leta 1517 postal kardinal. Ko ga je dosegla novica o izvolitvi za rimskega škofa, je sprva okleval, a je zaradi občutka dolžnosti končno sprejel.

»V svojem kratkem pontifikatu, ki je trajal le malo več kot leto dni, si je prizadeval predvsem za spravo v Cerkvi in svetu ter uresničeval besede svetega Pavla, da je Bog apostolom zaupal službo sprave (prim. 2 Kor 5,18),« je dejal papež in spomnil, da je tako poslal nuncija Chieregatija na nürnberški zbor, da bi Lutra in njegove privržence spravil s Cerkvijo, pri čemer je »izrecno prosil za odpuščanje grehov prelatov rimske kurije«. »Pogumen. Danes bi imel veliko dela.«

Delavec za vero, pravičnost in mir

Na političnem področju si je kljub mnogemu nasprotovanju prizadeval doseči dogovor med francoskim kraljem Francem I. in habsburškim cesarjem Karlom V., da bi lahko skupaj preprečili vse bolj grozeče osvajalske načrte otomanske vojske. Žal papežu Hadrijanu zaradi njegove prezgodnje smrti ni uspelo dokončati nobenega od teh načrtov. »Kljub temu pa je njegovo pričevanje neustrašnega in neutrudnega delavca za vero, pravičnost in mir ostalo živo v spominu Cerkve,« je izpostavil Frančišek.

Duhovnik mora biti človek miru in občestva

»Dragi bratje, naj vas zgled življenja in dela papeža Hadrijana spodbuja k rasti v vaši poklicanosti Kristusovih služabnikov. Naj vas Gospod podpira pri vašem služenju in vas vodi k veri, ki je vedno bolj ukoreninjena v njegovi ljubezni ter živeta z veseljem in predanostjo,« je dejal sveti oče. Pri tem je posebej spomnil na Hadrijanovo skrb za slogo in spravo ter spodbudil, naj sledijo njegovim stopinjam, zlasti kot služabniki zakramenta sprave. »To je pomembno: naloga spovednika je odpuščati, ne mučiti. Bodite usmiljeni, veliki “odpuščevalci“, takšne vas želi Cerkev. To pomeni, čas nameniti spovedovanju in to delati dobro, z ljubeznijo, modrostjo in velikim usmiljenjem. A ne le to. Ta služba vključuje tudi pridiganje, katehezo, duhovno spremljanje; predvsem pa zahteva – kot vedno – pričevanje. Da bi bil dober služabnik Kristusovega odpuščanja, mora duhovnik znati odpuščati drugim; mora biti usmiljen v svojih odnosih, biti mora človek miru in občestva. Naj vam pri tem pomaga Devica Marija.«