Sveti oče. Predgovor h knjigi »Spravljene različnosti. Protestant v papeževem časopisu«
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
V knjigi so kronološko urejeni članki in intervjuji, ki jih je Figueroa objavil v vatikanskem časopisu od leta 2016 do danes. Gre za prvega protestantskega avtorja, ki je pisal za L’Osservatore Romano. Figueroa, ki je duhovnik prezbiterijanske cerkve v Argentini in že več kot dvajset let osebni prijatelj papeža Frančiška, se ukvarja z različnimi vprašanji, katerih rdeča nit je ekumenska pot med Cerkvami.
Predgovor papeža Frančiška
Z velikim veseljem sprejemam to literarno delo, ki se na prvi pogled zdi bolj knjiga o dialogu med verstvi, vendar pa med njenim branjem odkrijemo skoraj ekumensko romanje: pristno, osebno in predvsem duhovno. Všeč mi je bil izraz, ki ga je uporabil Marcelo Figueroa, ko mi je predstavil osnutek svojega dela: »Napisal sem ga iz svoje notranjosti!« Že leta opisujemo ekumenizem kot ekumenizem ljubezni, upanja, usmiljenja, solidarnosti in miru, kar se vidi tudi v tej knjigi. Sam sem uporabil močan izraz, s katerim sem skušal prebuditi stvarnosti, ki nas združujejo izhajajoč iz odprtih žil tolikih bratov in sester ter same utelešene Besede, ki trpi in moli za edinost (prim. Jn 17,1), to je »ekumenizem krvi«. Mislim na »ekumenizem iz notranjosti« kot na opredelitev, ki lahko označuje slog razumevanja človeškega bratstva, združenega s podobo in podobnostjo Boga, ki nas je iz srca vse ljubil, pod vodstvom svojega Duha, z mesom svojega Sina in na način, kot oče ljubi svoje otroke, »iz notranjosti«. Knjiga pripoveduje o različnih pristaniščih mojega potovanja v smeri ekumenizma, ki skuša pluti po odprtem morju vsega človeštva, njegovih realnih težav, njegovih bridkosti in najbolj presežnih iskanj. Ekumenizma, ki ga Figueroa vztrajno povezuje s stvarstvom in z vesoljem kot z delom harmoničnega, medsebojno povezanega in soodvisnega ekosistema. To je zelo, zelo prisotno v mojih okrožnicah Laudato si' in Fratelli tutti, ki sta obe ekumenski!
To delo prav tako prinaša tudi dober okus človeka, ki je poučen o nebeškem kraljestvu, ki zna najti zaklade v novih in starih stvareh (prim. Mt 13,52). Protestantskega duhovnika Marcela Figueroa poznam že več kot dvajset let. Bil sem priča njegovi pristni zavzetosti za resnični ekumenski dialog in srečanje. Na tem področju sva v Buenos Airesu podelila bratsko prijateljstvo, ki naju je zelo obogatilo, sodelovala sva celo v televizijski oddaji Sveto pismo, aktualni dialog skupaj z rabinom Abrahamom Skorko.
Ne sme ostati neopaženo, da ta protestantski biblicist v novi knjigi ponuja izbor stotih člankov, ki so bili v zadnjih šestih letih objavljeni v L'Osservatore Romano. Veseli me, da se je to zgodovinsko dejstvo resnične ekumenske odprtosti vatikanskega časopisa zgodilo v času mojega pontifikata! Marcelove članke vedno pozorno preberem in jih bom bral še naprej, saj mi pomagajo videti prehojeno ekumensko pot in pot, ki jo je še potrebno prehoditi, z očmi brata, ki skuša ponovno prebrati in interpretirati moj pontifikat z ekumenskega vidika.
Vesel sem vizije ekumenizma, ki jo ponuja brat, in rad bi spomnil, da gre za koncept, ki je ukoreninjen v temeljih mojega pontifikata, saj gre za način prizadevanja, da bi bili ena Cerkev, utemeljena v Kristusu Gospodu, in izhajajoč od tukaj, z vsakim izrazom vere; kot pot, ki jo prehodimo skupaj v molitvi, v delih dejavne ljubezni in v pričevanju, pod Božjim pogledom.
To vsakodnevno razsežnost ekumenizma imam za temeljni del papeškega učiteljstva, saj sledi poti, ki jo je odprl drugi vatikanski koncil, izhajajoč iz apostolskega svetopisemskega pričevanja, in ki so jo moji predhodniki zelo obogatili s svojo spodbudo za ekumenski dialog in prizadevanje.
Dovolim si, da z navdušenjem priporočim in s svojim blagoslovom pospremim to knjigo, Spravljene različnosti. Protestant v papeževem časopisu. Naj jo Gospod spravljene različnosti uporabi, da bi razsvetlil hrepeneče poglede, razširil duhovna obzorja onkraj verske pripadnosti in objel nemirna srca, k Bogu, ki je z vsemi in nad vsemi v istem skupnem domu!