Sveti oče maristom: Duhovna vzgoja je temelj za celostno rast
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Dragi bratje, dober dan in dobrodošli!
Zahvaljujem se generalnemu predstojniku za njegove besede in pozdravljam vas vse, ki se udeležujete generalne konference vaše ustanove. Gre za zelo pomembno srečanje, na katerem se zberete vsakih osem let, med dvema generalnima kapitljema.
Gre torej za pomemben trenutek premišljevanja, branja znamenj časov in preverjanja, kako poteka pot in kako se udejanjajo smernice prejšnjega kapitlja. Vendar ne tako, da se oziramo nazaj, ampak naprej! Kakor tisti, ki je za krmilom čolna: da bi videl, če je smer prava, ne gleda sledi za seboj, ampak vedno gleda naprej, oči ima uprte v dve ali tri točke, ki mu dajejo orientacijo. Domnevam, da ste tudi vi preverili pot na podlagi nekaterih temeljnih točk. In prva izmed njih je Božja beseda. Smo v postnem času in mati Cerkev nas poziva, naj stvari ponovno postavimo v pravi red: Boga in njegovo besedo na prvo mesto. To je lahko reči, ni pa tega lahko storiti! Še posebej ko nam Beseda naroča, naj »gledamo onkraj«, kot pravi naslov vaše konference. Onkraj posvetne miselnosti, kratkoročnih interesov, delne perspektive, da bi se odprli obzorju univerzalnega bratstva.
Zdi se mi, da ste si za svoje delo v teh dneh izbrali prav to perspektivo, da bi mogli na najboljši možni način služiti družini bratov maristov, ki je multikulturna in multietnična in ki zato od vas zahteva, da presegate meje – ne toliko geografske, temveč miselne. To ne pomeni ločiti se od lastnih korenin, nikakor ne! Med zvestobo lastnim koreninam in univerzalno odprtostjo ni nasprotja. Nasprotno, po zgledu Kristusa Gospoda prav s tem, da ostanemo do konca zvesti zavezi ljubezni z ljudstvom, ki nam je zaupano, naše služenje z močjo Božje milosti postane rodovitno za vse.
Za brate mariste to pomeni ostajati zvesti službi vzgoje in evangelizacije mladih v skladu s karizmo svetega Marcelina Champagnata. Vedel je, kako »gledati onkraj«, in znal je mlade učiti, kako »gledati onkraj«, kako se odpreti Bogu, obzorjem ljubezni v skladu z evangelijem. Vodil ga je zgled Device Marije, »dobre matere«, kot je dejal: Marija je bila majhna žena iz odročne vasi, vendar pa je njeno srce gledalo onkraj, imela je obzorje Božjega kraljestva, bila je odprta. To se kaže v Magnifikatu, kjer Božji načrt odrešenja zazveni v glasu njegove ponižne služabnice. Kaj je lepšega in učinkovitejšega kot Magnifikat, da bi mlado dekle ali fanta vzgojili, da bi se odprla Bogu in njegovemu načrtu ljubezni? Magnifikat vsebuje vizijo življenja in zgodovine; je šola vere in molitve, ki osvobaja zaprtosti vase in vsakršnega spiritualizma ter nam kaže veselje verovanja, upanja in ljubezni v skladu s Kristusovim evangelijem.
Vse to, dragi bratje, pripada vam, pripada vašim koreninam in vaši dediščini ter terja, da bi bilo vedno združeno s spreminjajočo se resničnostjo, z značilnostmi novih generacij. Mladi na primer kažejo občutljivost in zanimanje za ekologijo. Tu je veliko področje vzgoje; posvetna miselnost namreč žal – dovolite mi besedno igro – onesnažuje tudi ekologijo, jo reducira ter povzroča, da postaja ideološka in površinska. Božje obzorje pa je obzorje celostne ekologije, ki vedno združuje okoljsko in socialno razsežnost, krik zemlje in krik ubogih. Otroci in mladi so pripravljeni postati varuhi stvarstva, vendar se morajo naučiti, da to ni omejeno zgolj na slogan, ne gre le za obsodbo, ampak za način življenja; potrebna je potrpežljivost, trdnost, zmernost in pravičnost. Skratka, človek se ne rodi kot varuh stvarstva, temveč to postane na poti vzgoje.
Tudi to vam pripada. Primer o ekologiji, ki sem ga navedel, je mogoče uporabiti tudi na drugih področjih: na primer na socialnem in političnem področju, na področju komunikacije ali še prej na področju študija, če na njih gledamo z vidika celostnega spodbujanja osebe. Predvsem pa vam kot redovnikom pripada duhovna vzgoja, ki je temelj za celostno rast. To vam pripada kot redovnikom: duhovna vzgoja. Jezus Kristus je Učitelj življenja in resnice; je pot, ki ji moramo slediti, da bi v polnosti postali moški in ženske; Sveti Duh pa je notranji Učitelj, ki oblikuje Kristusa v nas. Kakšna poklicanost, kakšno poslanstvo, bratje: sodelovati s Kristusom in Svetim Duhom, da bi spremljali mlade v tej pustolovščini! To je res preveliko za nas, uboge grešnike. Toda Bog – nas spominja naša Mati – rad dela velike stvari z malimi in revnimi, če se mu ponižno odprejo, sprejmejo njegovo besedo in se mu dajo popolnoma na razpolago.
To želim vam in vsem vašim bratom po vsem svetu. Gledati onkraj, da bi vzgajali za to, da bi gledali onkraj; z Marijo, po sledeh Gospoda Jezusa. In prav to je najmočnejša obsodba razsvetljenskega pojmovanja vzgoje, to je posnemanje idej, idej, idej ... Ne. Vzgajati, da bi gledali onkraj. To uniči celotno statično, razsvetljensko in ideološko pojmovanje vzgoje. Vzgoja je izziv za celotnega človeka: za njegove misli, čustva in delo. Vendar pa je treba gledati onkraj.
Naj vas Sveti Duh vedno razsvetljuje in tolaži na vaši poti ter pri vašem služenju. Naj vas spremlja tudi moj blagoslov. Vi pa, prosim, ne pozabite moliti zame, saj to delo ni lahko!
