Papež Frančišek: Vzeti s seboj, povzpeti se, moliti in ostati

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Evangelij o spremenjenju, ki smo mu prisluhnili, govori o štirih Jezusovih dejanjih. Dobro nam bo delo, če bomo spremljali to, kar dela Gospod, da bi v njegovih dejanjih našli smernice za našo pot.

Naša pot se mora vsak dan začeti iz izvorne milosti

Prvi glagol pri teh dejanjih, ki jim sledi Jezus, je vzeti s seboj. Besedilo pravi, da je Jezus »vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba« (Lk 9,28). On je tisti, ki izbere apostole in On je tisti, ki jih vzame s seboj: vzljubil nas je, nas izbral in poklical. Na začetku je skrivnost milosti, izvolitve. Predvsem nismo bili mi tisti, ki smo se odločili, ampak je bil On tisti, ki nas je poklical, brez naših zaslug. Preden smo tisti, ki so iz življenja naredili dar, smo tisti, ki smo zastonjski dar prejeli. Dar zastonjske Božje ljubezni. Naša pot, bratje in sestre, se mora vsak dan ponovno začeti od tukaj, iz izvorne milosti. Jezus je z nami storil tako kot s Petrom, z Jakobom in Janezom: poklical nas je po imenu in nas vzel s seboj. Prejel nas je za roko. Da bi nas popeljal kam? Na njegovo sveto goro, kjer nas že sedaj vidi za vedno z Njim, spremenjene zaradi njegove ljubezni. Tja nas vodi milost, ta izvorna, prvotna milost. Kadar torej doživimo bridkosti in razočaranja, ko se čutimo omalovaževane ali nerazumljene, se ne izgubimo v objokovanju in nostalgiji. To so skušnjave, ki hromijo pot; steze, ki ne vodijo nikamor. Namesto tega vzemimo svoje življenje v roke, izhajajoč iz milosti poklicanosti. In sprejmimo dar, da bi živeli vsak dan kot del poti proti cilju.

Naš klic je ukoreninjen v občestvu

Vzel je s seboj Petra, Jakoba in Janeza: Gospod vzame učence skupaj, vzame jih kot skupnost. Naš klic je ukoreninjen v občestvu. Da bi začeli vsak dan znova, je poleg skrivnosti naše izvolitve potrebno poživiti milost, da smo bili vzeti v Cerkvi, naši sveti hierarhični Materi, in za Cerkev, našo nevesto. Smo Jezusovi, in to kot Družba. Ne naveličajmo se prositi za moč, da bi gradili in varovali občestvo, da bi bili kvas bratstva za Cerkev in za svet. Nismo solisti, ki želijo, da bi jih poslušali, ampak bratje, razporejeni v zboru. Čutimo s Cerkvijo, zavrnimo skušnjavo, da bi se pehali za osebnimi uspehi in delali naveze. Ne dopustimo, da bi nas posesal klerikalizem, ki vodi v togost, in ideologije, ki razdeljujejo. Svetniki, ki se jih spominjamo danes, so bili stebri občestva. Spominjajo nas, da smo v nebesih poklicani biti skupaj, kljub našim različnim značajem in pogledom. In če bomo v nebesih za vedno združeni, zakaj ne bi začeli že sedaj tukaj, na zemlji? Sprejmimo lepoto tega, da nas je Jezus vzel skupaj, poklical skupaj! To je prvi glagol: vzeti s seboj.

Samo vzpon križa vodi k cilju slave

Drugi glagol: povzpeti se. Jezus se je povzpel »na goro« (v. 28). Jezusova pot se ne spušča, ampak je vzpenjanje. Svetloba spremenjenja ne pride na ravnini, ampak po naporni poti. Da bi sledili Jezusu, je torej potrebno pustiti ravnine povprečnosti in spuste udobja; potrebno je pustiti lastne ?pomirjujoče navade, da bi naredili gesto izhoda. Ko se je Jezus povzpel na goro, je z Mojzesom in Elijo govoril prav o svojem »izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu« (v. 31). Mojzes in Elija sta se povzpela na Sinaj in na Horeb po dveh izhodih v puščavi (prim. 2 Mz 19, 1 Kr 19). Sedaj z Jezusom govorita o dokončnem izhodu, izhodu njegove  velike noči. Bratje in sestre, samo vzpon križa vodi k cilju slave. To je pot: od križa k slavi. Mi bi si želeli poznanih, ravnih in zglajenih poti, vendar pa je zato, da bi našli Jezusovo luč, potrebno nenehno izstopati iz sebe in se vzpenjati za Njim. Gospod, ki je, kakor smo slišali, na začetku Abrahama »povedel ven« (1 Mz 15,5), tudi nas vabi, da izstopimo in se povzpnemo.

Izstopiti, iti na meje med zemljo in nebom

Za nas jezuite izhod in vzpon pomenita natančno določeno pot, ki jo dobro simbolizira gora. V Svetem pismu vrh gore predstavlja skrajno mejo, mejo med nebom in zemljo. In mi smo poklicani, da bi izstopili in šli prav tja, na meje med zemljo in nebom; tja, kjer se človek s težavo »sooči« z Bogom; da bi podelili njegovo neprijetno iskanje in verski dvom. Biti moramo tam in da bi to storili, je potrebno izstopiti in se povzpeti. Medtem ko nas hoče sovražnik človeške narave prepričati, naj se vedno vračamo k istim korakom, h korakom nerodovitnega ponavljanja, udobja, že videnega, Duh predlaga odprtosti, podarja mir, ne da bi nas kadarkoli pustil pri miru, ter pošilja učence do skrajnih meja. Pomislimo na Frančiška Ksaverija. Zatem mi pride na misel, da je za hojo po tej poti, potrebno bojevati se. Pomislimo na starega ubogega Abrahama, kako se je tam ob žrtvi bojeval z jastrebi, ki so hoteli pojesti daritev. In on jih je s palico odganjal stran. Ubogi starec. Glejmo na to: bojevati se, da obranimo to stezo, to pot naše posvetitve Gospodu.

Nevarnost statične, »parkirane« vere

Učenec vsakega časa se znajde na tem razpotju. In lahko stori kakor Peter, ki medtem, ko Jezus govori o izhodu, reče: »Dobro je, da smo tukaj« (v. 33). Ostati! Vedno obstaja nevarnost statične, »parkirane« vere. Bojim se »parkiranih« ver. Obstaja tveganje, da se imamo za »dobre« učence, ki v resnici ne sledijo Jezusu, ampak ostajajo na mestu, so pasivni, in kot trije v evangeliju, ne da bi se tega zavedali, zadremajo in zaspijo. Tudi v Getsemaniju bodo ti isti učenci spali. Pomislimo bratje in sestre, da za tiste, ki sledijo Jezusu, ni časa za spanje; da bi si pustili omrtvičiti dušo, da bi jih omamilo današnje potrošniško in individualistično ozračje, v katerem je življenje dobro, če je dobro zame; ozračja, v katerem govorimo in teoretiziramo, vendar izgubljamo izpred oči meso naših bratov, konkretnost evangelija. Ena izmed dram našega časa je, da si zatiskamo oči pred stvarnostjo in se obrnemo na drugo stran. Naj nam sveta Terezija pomaga, da bi izstopili iz samih sebe in se skupaj z Jezusom povzpeli na goro, da bi doumeli, da se On razodeva tudi skozi rane naših bratov, skozi stiske človeštva in znamenja časa. Ne bojte se dotakniti ran. Gospodove rane so.

Moliti pomeni spreminjati stvarnost

Jezus se je povzpel na goro, pravi evangelij, »da bi molil« (v. 28). To je tretji glagol, moliti. In »medtem ko je molil – nadaljuje besedilo –, se je videz njegovega obličja spremenil.« (v. 29) Spremenjenje se rodi iz molitve. Vprašajmo se, tudi če po mnogih letih služenja, kaj za nas danes pomeni moliti. Morda zaradi moči navade in nekakšne obrednosti mislimo, da molitev ne spreminja človeka in zgodovine. Vendar pa moliti pomeni spreminjati stvarnost. To je dejavno poslanstvo, nenehna prošnja. Ni oddaljenost od sveta, temveč sprememba sveta. Moliti pomeni prinašati utrip kronike Bogu, da bi se njegov pogled na široko odprl nad zgodovino. Kaj pomeni moliti?

Kakšna je naša molitev?

Dobro nam bo delo, če se vprašamo, če nas molitev potopi v to preobrazbo; če osebe pokaže v novi luči in preoblikuje situacije. Če je namreč molitev živa, »s tečajev vrže notranjost«, poživlja ogenj poslanstva, ponovno vžge veselje, nas nenehno spodbuja, da bi dopustili, da bi nas vznemirjal trpeči krik sveta. Vprašajmo se, kako v molitvi prinašamo vojno, ki je v teku. In pomislimo na molitev svetega Filipa Nerija, ki je razširila njegovo srce in ga spodbudila, da je odprl vrata otrokom z ulice. Ali na svetega Izidorja, ki je molil na polju in v molitev prinašal kmečko delo.

Pomembno je delati na srcu

Vzeti v roke vsak dan svojo osebno poklicanost in našo skupnostno zgodovino; povzpeti se proti mejam, ki nam jih kaže Bog, s tem, da izstopimo iz samih sebe; moliti, da bi preoblikovali svet, v katerega smo potopljeni. In končno obstaja četrti glagol, ki se pojavi v zadnji vrstici današnjega evangelija: »Ostal je samo Jezus« (v. 36). On je ostal, medtem ko je vse minilo in je odmevala le Očetova »oporoka«: »Njega poslušajte« (v. 35). Evangelij se konča tako, da nas vrne k bistvenemu. Pogosto smo skušani, v Cerkvi in v svetu, tako v duhovnosti kot v družbi, da bi številne drugotne potrebe postavili za primarne. Vsakodnevna skušnjava je, da bi drugotne potrebe postavili za primarne. Z drugimi besedami, tvegamo, da bi se osredotočili na običaje, navade in izročila, ki srce usmerijo v to, kar mine, in zaradi njih pozabimo na to, kar ostane. Kako pomembno je delati na srcu, da bi znalo ločevati razlikovati med tem, kar je v skladu z Bogom in ostane ter  med tem, kar je posvetno in mine!

Razločevanje: vedno aktualen zaklad za Cerkev in svet

Dragi bratje in sestre, naj nam sveti oče Ignacij pomaga ohranjati razločevanje, našo dragoceno dediščino, vedno aktualen zaklad, ki ga je potrebno izliti na Cerkev in na svet. Omogoča nam, da »vidimo vse novo v Kristusu.« Je bistvenega pomena, za nas in za Cerkev, da bi, kot je zapisal Peter Faber, »vse dobro, ki ga je mogoče uresničiti, si ga zamisliti ali ga organizirati, storili v dobrem in ne v slabem duhu« (Memorial, Pariz 1959, št. 51). Tako naj bo.