Papež Frančišek: Bog blagoslavlja pot bratstva, ki gre v smeri miru

Andreja Červek – Vatikan

Dežela krščanskih začetkov, dežela izgnancev

Bil je to »nepozaben obisk«, je dejal papež Frančišek skupini predstavnikov različnih krščanskih skupnosti v Iraku, kjer je bil na apostolskem potovanju od 5. do 8. marca 2021. »Vaše dežele so dežele začetkov: začetkov starodavnih civilizacij Bližnjega vzhoda, začetkov zgodovine odrešenja, začetki Abrahamove poklicanosti. So prav tako dežele krščanskih začetkov.« Spomnil je na prve misijone, zahvaljujoč apostolu Tomažu in njegovim učencem, ne samo v Mezopotamiji, temveč vse do daljnega Vzhoda. Irak je tudi dežela izgnancev: »Pomislimo na izgnanstvo Judov v Ninive in Babilonijo, o čemer govorijo preroki Jeremija, Ezekiel in Daniel, ki so podpirali upanje ljudstva, izkoreninjnenega iz svoje dežele. Tudi mnogi kristjani vašega območja so bili prisiljeni v izgnanstvo: preganjanja in vojne, ki so si sledile vse do današnjih dni, so mnoge prisilile v izselitev, s čimer pa so ponesli na Zahod luč krščanskega Vzhoda.«

Trpljenje in mučeništvo tistih, ki so varovali vero

Papež dejal, da se teh »prizorov svetopisemske in krščanske zgodovine« Iraka spominja zato, ker niso tuji današnjim razmeram. »Vaše skupnosti pripadajo najstarejši zgodovini Iraka in so živele zares tragične trenutke, vendar so pogumno pričevale o zvestobi evangeliju. Za to se zahvaljujem Bogu in vam izražam svojo hvaležnost. Priklanjam se pred trpljenjem in mučeništvom tistih, ki so varovali vero, tudi za ceno življenja. Kakor je Kristusova kri, prelita iz ljubezni, pripeljala do sprave in dala razcvet Cerkvi, tako naj bo kri mnogih mučencev našega časa, ki pripadajo različnim izročilom, a so združeni v isti žrtvi, seme enosti med kristjani in znamenje nove verske pomladi.«

Občestvo, ukoreninjeno med kristjani

»Vaše Cerkve so z bratskimi odnosi, ki med njimi še vedno obstajajo, vzpostavile mnogotere vezi sodelovanja na področju pastorale, formacije in služenja najrevnejšim,« je zatrdil sveti oče in izpostavil, da danes v Iraku »med kristjani obstaja ukoreninjeno občestvo«. »Želel bi vas opogumiti, da nadaljujete po tej poti, dokler se po konkretnih pobudah, stalnem dialogu in bratski ljubezni, ki je najpomembnejša, ne bodo naredili koraki naprej proti polni enosti. Sredi ljudstva, ki je trpelo zaradi mnogih razdorov in nesoglasij, kristjani svetijo kot preroško znamenje enosti v različnosti.«

Ni Iraka brez kristjanov

Papež je poudaril, da ni Iraka brez kristjanov, saj so ti del identitete same države: »Predragi, z vami želim ponovno zatrditi, da si Iraka ni mogoče predstavljati brez kristjanov. To prepričanje ne temelji le na verski osnovi, ampak na družbenih in kulturnih dokazih. Irak brez kristjanov ne bi bil več Irak, kajti kristjani skupaj z ostalimi verniki bistveno prispevajo k posebni identiteti te države: kraja, kjer so sobivanje, strpnost in vzajemno sprejemanje cveteli že od prvih stoletij; kraja, ki je na Bližnejm vzhodu in v svetu poklican pokazati mirno sobivanje razlik.« Po papeževih besedah je zato treba narediti vse, da bodo »kristjani še naprej čutili, da je Irak njihov dom in da so polnopravni državljani, poklicani dati svoj prispevek tej deželi, v kateri so vedno živeli«. »Zato, dragi bratje, pastirji Božjega ljudstva, bodite vedno predani in marljivi, ko pomagate in tolažite čredo. Bodite blizu vernikom, ki so vam zaupani v oskrbo, ter pričujte predvsem z zgledom in evangeljskim življenjem bližine in nežnosti Jezusa, Dobrega pastirja.«

Pot bratstva, ki je usmerjena k miru

Obrnil pa se je tudi na same kristjane, ki živijo v Iraku od apostolskih časov dalje skupaj z drugimi verstvi. Danes jim pripada še ena nepogrešljiva poklicanost: »Prizadevati si, da bodo verstva v službi bratstva. "Različne religije, začenši od priznavanja vrednosti vsake človeške osebe kot bitja, ki je poklicano biti sin ali hči Boga, ponujajo dragocen prispevek h gradnji bratstva in obrambi pravice v družbi" (Fratelli tutti, 271). Vi dobro veste, da medverski dialog ni vprašanje gole vljudnosti. Ne, gre čez. Ni vprašanje pogajanj ali diplomacije. Ne, gre čez. Je pot bratstva, ki gre v smeri miru, pogosto naporna pot, ki pa jo še posebej v tem času Bog zahteva in blagoslavlja. Je pot, ki potrebuje potrpežljivost in sočutje. A ki nam pomaga rasti kot kristjanom, kajti zahteva odprtost srca in zavzetost, da smo konkretno delavci za mir.«

Dialog je najboljši protistrup za ekstremizem

Vstopiti v dialog je tudi najboljši protistrup za ekstremizem, ki je nevaren za pripadnike vseh verstev in resna grožnja za mir. Zatorej je treba delati, da bi izkoreninili daljne vzroke fundamentalizmov, teh ekstremizmov, ki se lažje razširijo v okoljih materialne, kulturne in izobrazbene revščine ter se hranijo s situacijami nepravičnosti in negotovosti, ki jih za sabo puščajo vojne. »Koliko vojn, koliko konfliktov, koliko zloveščih vmešavanj je prizadelo vašo državo, ki potrebuje samostojen in skladen razvoj, ki ga ne smejo prizadeti zunanji interesi, kot se je to že prepogosto zgodilo. Vaša država ima svoje dostojanstvo, svojo svobodo in ne more biti spremenjena v vojno polje.«

Ne odvrnimo pogleda od Jezusa, Kneza miru

Ob koncu govora je papež zbrane spodbudil: »Ne izgubite poguma. Medtem ko mnogi na različnih ravneh ogrožajo miru, mi ne odvrnimo pogleda od Jezusa, Kneza miru, in se ne utrudimo klicati njegovega Duha, ustvarjalca enosti. Sveti Efrem je po zgledu svetega Ciprijana edinost Cerkve primerjal s Kristusovo suknjo, ki je bila brez šiva in scela stkana. Čeprav so mu nasilno slekli oblačila, je njegova suknja ostala cela. Tudi v zgodovini Jezusov Duha varuje enost vernikov kljub našim razhajanjem. Prosimo Sveto Trojico, zgled resnične enosti, ki ni uniformnost, naj okrepi občestvo med nami in med našimi Cerkvami. Tako bomo lahko odgovorili na Gospodovo željo, da bi bili njegovi učenci "eno" (Jn 17,21).« Sveti oče se je zbranim še enkrat zahvalil, nato pa so vsi skupaj, vsak v svojem jeziku, molili Gospodovo molitev Oče naš.