Umrl najstarejši italijanski kardinal. Papež: spovednik, predan skrbi za duše

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Sveti oče v sožalnem telegramu msgr. Giuseppeju Baturiju, nadškofu Cagliaria, kardinalovi družini, duhovnikom in vsem vernikom izraža svojo bližino. »Ko se spominjam tega cenjenega brata, ki je z brezgrajno duhovniško gorečnostjo z veliko predanostjo služil Gospodu in Cerkvi, s hvaležnostjo mislim na njegovo velikodušno zavzetost pri Svetem sedežu v vlogi prizadevnega in modrega sodelavca mojih predhodnikov,« zapiše papež Frančišek. Zatem spomni na ljubezen, ki jo je kardinal De Magistris gojil do službe zakramenta sprave, ki jo je »vedno opravljal z občudovanja vredno vztrajnostjo, usmerjeno v dobro duš.« Ob koncu sveti oče Gospoda prosi, naj »na priprošnjo blažene Device Marije Zaupanja sprejme tega zvestega služabnika v nebeški Jeruzalem.« Vsem, ki se bodo udeležili pogrebnega obreda, podeljuje svoj blagoslov.

Po smrti kardinala De Magistrisa kardinalski zbor šteje 213 članov. Med njimi je 119 volivcev, 94 pa jih v primeru konklava ne more voliti novega papeža.

Življenjepis

Kardinal De Magistris je bil najstarejši italijanski kardinal, 23. februarja bi dopolnil 96 let. Rodil se je v Cagliariju kot zadnji izmed šestih otrok. V duhovnika je bil posvečen 12. aprila 1952. V svoji nadškofiji in Vatikanu je opravljal različne službe. Janez Pavel II. ga je 6. marca 1996 imenoval za naslovnega škofa v Novi. 22. novembra 2001 je postal veliki pro-penitenciarij. Leta 2003 se je zaradi dosežene starosti odpovedal institucionalnim funkcijam, vendar je še naprej skrbel za duše v rimskih cerkvah sv. Frančiška a Ripa in zlasti San Salvatore in Lauro. Leta 2010 se je iz zdravstvenih razlogov vrnil v svoje rojstno mesto, kjer je do pred nekaj leti spovedoval v stolnici. Papež Frančišek ga je imenoval za kardinala med konzistorijem 14. februarja 2015.

Neutrudna predanost zakramentu sprave

Kardinal De Magistris je veliko let svojega življenja posvetil zakramentu sprave. V intervjuju za časopis L'Osservatore Romano julija 2015 je dejal, da morajo biti dobri spovedniki »izobraženi in dobri«. Imeti morajo »dobro formacijo in globoko poznavanje moralne teologije, združeno z ljubečim odnosom do spovedanca, ki se ne sme bati spovedi.« Poudaril je, da je glavni razlog za nenaklonjenost do tega zakramenta »ošabnost in zato domneva, da ga ne potrebujemo, češ da smo popolni. Če se hočemo spovedati, moramo ponižno priznati svojo krivdo in da potrebujemo odpuščanje.« »V družbi, kjer je vse predstavljeno kot dovoljeno, se je izgubil občutek za greh,« je dejal ter dodal: »Morda smo za to delno odgovorni tudi mi, duhovniki, ki smo pri pridiganju katehezo pogosto zamenjali z veliko govorjenja, ki ne pomaga dušam vernikov.«