Papeževo pismo kardinalu Ravasiju ob 25. zasedanju papeških akademij

Papež Frančišek

Dragemu bratu
kardinalu GIANFRANCU RAVASIJU
predsedniku Papeškega sveta za kulturo
in Sveta za koordinacijo med papeškimi akademijami

Bliža se 25. javno zasedanje papeških akademij. Njegov osrednji dogodek bo podelitev letne nagrade, ki jo dodelijo uglednim znanstvenikom. To srečanje, ki je bilo lani preloženo zaradi pandemije, se sedaj obnavlja kljub težavam, ki ostajajo. Je namreč temeljnega pomena za dialog med akademijami in za priznanje mladim talentom, ki se odlikujejo na svojih kulturnih in tematskih področjih.

Za to 25. zasedanje skrbita Papeška rimska akademija za arheologijo in Papeška akademija Cultorum Martyrum, ki sta ga ob 200-letnici rojstva velikega arheologa Giovannija Battiste de  Rossija primerno želeli posvetiti njemu.

Giovanni Battista de Rossi velja za utemeljitelja sodobne krščanske arheologije. Njegov sodobnik Theodor Mommsen je namreč izjavil, da je »to disciplino iz gole zabave učenjakov povzdignil v pravno zgodovinsko znanost.«

Rossijevo dejavnost je močno spodbujal bl. Pij IX., ki je 6. januarja 1852 ustanovil Komisijo za sveto arheologijo »za učinkovitejšo zaščito in nadzor pokopališč in antičnih krščanskih zgradb v Rimu in predmestjih, za znanstveno izkopavanje in raziskovanje teh pokopališč in za ohranjanje in varovanje tega, kar bi pridobili ali odkrili iz izkopavanj.« Rimski arheolog je bil enako drag Leonu XIII., ki je želel, da bi bil v zadnjem obdobju svojega življenja gost v Apostolski palači Castel Gandolfo.

Papeževa podpora se je udejanjila tudi v nakupu Svetega sedeža nekaterih zemljišč nad najpomembnejšimi katakombami, da bi tako pred gradbeno dejavnostjo obvarovali tiste temeljne priče zgodnjega krščanstva, ki jim je Rossi posvetil svoje študije in svoja izkopavanja.

Tako je sredi devetnajstega stoletja prišlo na dan antično pokopališko jedro sv. Kalista, kjer so identificirali kripto papežev iz 3. stoletja, in kripto sv. Cecilije, kar je strokovnjake in vernike približalo arheološkim pričevanjem in preko njih trdni in goreči veri teh starodavnih krščanskih skupnosti.

S primerjalnim študijem dokumentarnih virov in arheoloških spominov je Giovanni Battista de Rossi odkril veliko grobov rimskih mučencev ter skupaj s sodelavci in mladimi učenjaki oživil njihovo čaščenje. Grobovi mučencev in njihovi spomini predstavljajo privilegirana središča zanimanja velikega rimskega arheologa, ki je položil temelje živahne discipline, pripravljene doumeti sporočilo, ki prihaja iz krščanskih katakomb, razumljenih kot krajev začasnega počitka v čakanju vstajenja. Zaznal je in pokazal na globok pomen teh podzemnih nekropol, posejanih s tisoči čisto enakih grobnih votlin, kot bi hoteli plastično izraziti bratstvo in enakost med vsemi člani Cerkve.

Romanja, ki še danes potekajo po številnih galerijah katakomb, ki jih je odkril in preučeval de Rossi, hodijo po poteh vernikov prvih stoletij, ki so z vznemirjenjem prihajali do grobov mučencev, da bi se dotaknili teh preprostih grobov in v mnogih grafitih, ki so še danes berljivi, pustili rotenje, prošnjo ali znamenje pobožnosti.

Pri Giovanniju Battistu de Rossiju občudujemo izredno prizadevanje neutrudnega učenjaka, ki je položil temelje znanstveni disciplini, krščanski arheologiji, ki je še danes prisotna na številnih univerzah. Spominjamo se tudi strasti, s katero je živel to, kar je bila zanj prava poklicanost: skozi vse možne vire, začenši ravno z arheološkimi in epigrafskimi, vedno bolje odkriti in pokazati življenje prvih krščanskih skupnosti v Rimu.

Njegov zgled zasluži, da ga ponovno predložimo za spodbujanje in razvijanje študija krščanske arheologije, poleg specialističnih področij tudi na univerzah in inštitutih, na katerih poučujejo teologijo in zgodovino krščanstva.

Ker želim spodbuditi tiste, ki se po stopinjah Giovannija Battiste de Rossija z veliko prizadevnostjo in navdušenjem posvečajo arheološkim raziskavam ter zgodovinskim in hagiografskim študijam, z veseljem podeljujem papeževo zlato medaljo za raziskavo The Machaerus Archaeological Excavations”, ki jo je vodil profesor Gyözö Vörös, član Hungarian Academy of Arts, in je zbrana v treh monumentalnih zvezkih o jordanski citadeli, ki gleda na Mrtvo morje.

Kot znak spodbude za arheološke študije o paleokrščanskih spomenikih potem ex aequo podeljujem papeško srebrno medaljo dr. Domenicu Benociju za tezo »Krščanski napisi območja I. v sv. Kalistu« in dr. Gabrieleju Castigliju za monografijo »Krščanska topografija srednje-južne Toskane«.

Vsem akademikom in sodelujočim na 25. javni seji želim vedno bolj rodovitno prizadevanje za spodbujanje krščanskega humanizma, na vas kličem materinsko varstvo Marije, Kraljice mučencev, naj vas vedno spremlja na vaši človeški in akademski poti, ter iz vsega srca vam in vašim dragim podeljujem svoj apostolski blagoslov.

Vatikan, 1. februarja 2022
FRANČIŠEK