Papež sprejel člane Narodnega združenja alpinov ob 150-letnici ustanovitve Korpusa alpinov
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Zadovoljen sem, da vas lahko sprejmem in vas prisrčno pozdravljam, začenši pri narodnem predsedniku, ki se mu zahvaljujem za njegove besede. Pozdravljam starostnike, živ spomin junaške posvetitve in vaje v žrtvovanju. Pozdravljam mlade, ki z dvignjenim pogledom nadaljujejo pot z vztrajno in potrpežljivo hojo planinca, ki se vzpenja po strmih poteh, da doseže vrh. In kot dobri alpini vedno pripravljenega srca in rok za pomoč tovarišem v navezi ter za skrb za stvarstvo, ki je danes naš skupen ranjeni dom. Hočem vas spodbuditi, da nadaljujete pot tako, da ste zakoreninjeni v spominu in istočasno naj vam pridno pomaga »povezanost v navezi«, da ne bi padli v utrujenost in bi tako v zvestobi nadaljevali s svojimi dobrimi obveznostmi ter dano besedo. To so vrednote, ki so že od nekdaj odlikovale Penne Nere (Črna peresa) in ki v letošnjem letu, ko je 150. obletnica ustanovitve korpusa alpinov, pridobivajo še večji pomen.
To vaše zaslužno združenje je prisotno v Italiji in marsikje po svetu – tudi v Argentini – in ponuja med drugim čudovito pričevanje bratstva in služenja. Bratstvo in služenje: dve besedi, ki vaju dobro opisujeta in ob katerih bi rad na kratko zaustavil.
Bratstvo. Lepo je ugotoviti, da ste eno stoletje uspeli hoditi skupaj in s tem pokazali, da ste družina. Vaša realnost, razvejana v različne oddelke in skupine s posebnimi značilnostmi, je bila sposobna dati raznolikosti posameznikov in različnosti skupin priložnost za povečanje bratstva. Sprašujem se, kaj je bilo tisto odločilno, da vaše združenje ni samo organizacija, ampak spominja na družino? Mislim, da lahko rečem, da skrivnost ni samo v vrednotah, ki so vam skupne temveč v skupinskem duhu, po katerem se odlikujete, predvsem pa po živem čutu za drugega. Alpini niso zaradi njih samih, temveč za druge in z drugimi. V tem smislu je lepo, da ste si zastavili »razširiti družino«, pripravljeni sodelovati z drugimi: z vojaki, ki služijo v vojski, pa tudi z različnimi dobrodelnimi organizacijami. Danes v zadušljivem ozračju individualizma, zaradi katerega so mnogi brezbrižni, je treba začeti pri tem in ponovno odkriti navdušenje nad skrbjo za druge. Vaše pričevanje je pomembno. To pričevanje je zgodovinsko in aktualno.
To bratstvo se torej hrani s služenjem drugim. S prostovoljnim delom ste stalna referenčna točka. Pravzaprav je dobro znano vaše prizadevanje med izrednimi stanji, zaradi česar je vaše združenje sodobna intervencijska in reševalna sila. Vaš prispevek je še posebej namenjen ljudem, ki so se znašli v situaciji trpljenja in potreb, da se ne počutijo osamljene in odrinjene na rob. Na ta način zvestobo evangeliju prevajate v dejstva, kar spodbuja k služenju bratom, še posebej najbolj prikrajšanim. Mislim na vašo prisotnost prizadetim od potresa in tistim, ki so jih prizadele naravne nesreče; vašo pomoč pri izgradnji infrastrukture za ranljive ljudi; na vašo velikodušno razpoložljivost med pandemijo.
Stoletna izkušnja vašega združenja potrjuje, da so Alpini stali ob bok Italijanom v najrazličnejših scenarijih. V najtežjih trenutkih niste ostali gledalci, ne, bili ste in ste pogumni protagonisti časa, v katerem živite. Ta konkretnost v služenju, duša vašega združenja, je udejanjanje evangelija. Ni naključje, da se ponašate s štirimi blaženimi, ki so do junaštva in darovanja samega sebe utelešali Jezusovo sporočilo: Don Carlo Gnocchi, Don Secondo Pollo, Teresio Olivelli in brat Luigi Bordino.
Spodbujam vas, da ostanete trdno navezani na te močne korenine, da boste še naprej v trenutnih situacijah obrodili sadove. Tako zgled bratstva in služenja alpskih čet v družbi ne bo propadel. To je zgled civilne in krščanske odgovornosti. To tudi danes tako zelo potrebujemo. Strokovnjaki ste za poljsko bolnišnico. Veste namreč, da ni dovolj postaviti šotore. Ti so seveda potrebni, vendar pa je predvsem potrebna človeška toplina, prisotnost ob nekom. Ta navzočnost je nežna… Dotakne se me ta nežnost srca alpinca, ki je močan mož, a v najtežjih trenutkih pride na dan ta nežnost. Na misel mi prihaja tista oporoka (Oporoka kapitana – Pesem alpincev), nežnost do štirih žena: do mame, zaročenke, domovine in gora. To je ta vaša notranja nežnost, ki jo ohranja moč dela ter biti ob strani vsem. Močni, toda nežni. In to človeško toplino, to navzočnost, rekel bi očetovsko, to bližino lahko ponudite najšibkejšim ljudem, v katerih je Jezus, kot nam je On sam rekel: »Vse, kar ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25, 40).
Dragi alpini, le tako naprej! Vedno na poti, ohranjajte in povečujte svojo dediščino bratstva in služenja, tako da Narodno združenje alpinov ostane velika in povezana družina v skrbi za dobro drugih. Naj vas Marija, ki jo častijo v številnih majhnih kapelicah in edikulah, raztresenih po gorah, vedno spremlja. Podeljujem svoj blagoslov, vam, vsem članom in vašim družinam. In vi, prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala!
