Televizijska oddaja »Frančišek in nevidni. Papež sreča zadnje«

Andreja Červek – Vatikan

Na italijanski televiziji Canale 5 je v nedeljo, 19. decembra, bila oddaja z naslovom »Frančišek in nevidni. Papež sreča zadnje«. Sveti oče se je pogovarjal s štirimi gosti: Giovanna je mama štirih otrok, ki je izgubila službo, družinsko življenje pa je bilo zaznamovano z veliko nasilja; Maria je brezdomka; Maristella je 18-letna skavtinja, ki je predstavljala vse mlade, ki so med pandemijo ostali brez veselja; Pierdonato je 25 let preživel v zaporu. Srečanje pred televizijskimi kameri, ki se je odvijalo v Domu svete Marte, je vodil vatikanist Mediaseta Fabio Marchese Ragona. Sveti oče je odgovarjal na vprašanja in spregovoril o problematikah, ki so povezane z nasiljem, revščino, posledicami pandemije in življenjem zapornikov.

Nasilje, ki poniža

»Zelo veliko je število žensk, ki jih pretepajo, jih doma zlorabljajo, celo njihovi možje. Zame je problem skoraj satanski,« je dejal  papež Frančišek in tako odgovoril Giovanni, ki je nasilje trpela v lastnem domu. »To je ponižujoče, zelo ponižujoče. Zelo ponižujoče je, če oče ali mati udarita otroka po obrazu, in vedno ponavljam: nikoli ne udarite otroka po obrazu. Zakaj? Ker je dostojanstvo obraz.« V ozadju je vprašanje: Ali v meni ostaja dostojanstvo? Kakšno je moje dostojanstvo po vsem tem, kakšno je dostojanstvo pretepenih, zlorabljenih žensk? Papež je spomnil na kip Pieta, ki se nahaja v baziliki svetega Petra. Marija je ponižana pred svojim golim sinom, križanim, ki je v očeh vseh hudodelec. »Vendar ni izgubila svojega dostojanstva. Gledati to podobo v težkih trenutkih ponižanja, kot je tvoje, ko se nam zdi, da izgubljamo svoje dostojanstvo, to daje moč ... Glej Marijo, ostani ob tej podobi poguma.«

Kultura brezbrižnosti

Brezdomka Maria je papeža vprašala, zakaj je družba tako kruta do revnih. In Frančišek je odgovoril: »Govoriš o krutosti, tako je. To je najhujši udarec družbe, da ne upošteva težav drugih ... Začenjamo živeti v kulturi brezbrižnosti, v kateri se poskušamo oddaljiti od resničnih težav, bolečine pomanjkanja bivališč, pomanjkanja dela. S to pandemijo so se težave še povečale, saj so na vrata potrkali tisti, ki ponujajo denar na obroke: oderuhi. Revež, oseba v stiski,  pade v roke oderuha in izgubi vse, kajti ti ne odpuščajo. To je krutost nad krutostjo. To pravim zato, da opozorim ljudi, da ne bi bili naivni. Oderuštvo ni izhod iz problema, oderuštvo prinaša nove probleme.« Papež je Marii še dejal: »Ko si sredi bolečine, razumeš globino bolečine. Vedno poskušaj pogledati težavam v oči, saj se bo vedno našel kdo drug, ki bo na slabšem od tebe in bo potreboval tvoj pogled, da mu pomagaš iti naprej.«

Bog je blizu zapornikom

Pierdonato, ki je velik del svojega življenja preživel v zaporu, je papeža vprašal, ali obstaja upanje za tiste, ki si želijo sprememb. Frančišek je odgovoril z besedami iz Svetega pisma: »Upanje nikoli ne razočara.« In dodal: »Obstaja Bog, ne nekje v orbiti, ampak Bog ob tebi. Kajti stil Boga je bližina, sočutje in nežnost. Bog je z vsakim zapornikom, z vsako osebo, ki se znajde v težavah. Tega ne poveš, a v srcu veš, da ti je odpuščeno in da imaš upanje, ki ne razočara. Zato ti lahko povem eno: Bog vedno odpušča, Bog vedno odpušča. Naša moč je v upanju na tega Boga, ki je blizu, sočuten in nežen kot mama. On sam to pravi in zato imaš ti to upanje. Hvala za tvoje pričevanje.«

Potreba po osebnem stiku

18-letna Mariastella se je dotaknila pandemije in njenih posledic za mlade. Spraševala se je, kako ustvariti zdrav odnos, ki ga sestavljajo stiki in izkušnje. Papež je dejal: »V času zaprtja si bila brez stikov s prijatelji in prijateljicami, z družino, ker niste mogli iti ven in morda šola ni delovala. Potrebujemo stik, osebni stik, vendar smo v skušnjavi, da bi se izolirali z drugimi metodami, na primer vstopali v kontakt samo prek mobilnega telefona.  Pomanjkanje konkretnega dialoga. Iz te situacije si se naučila, da konkretnega pogovora ni mogoče nadomestiti s spletnim pogovorom, da obstaja nekaj več.« O navadi, da morajo mladi vedno uporabljati pametne telefone, je papež dodal: »Če želiš uporabljati mobilni telefon, ga uporabljaj, vendar se ne odpovej stiku z osebami, neposrednemu stiku, stiku, da greste skupaj v šolo, na sprehod, na kavo – resničen stik in ne virtualni. Ker če pustimo resnični stik ob strani, bomo tudi mi končali v tekočem ali plinastem stanju, brez obstojnosti, vedno na spletu. A spletni osebi manjka nežnosti.«

Kriza, konflikt in upanje

Ponovno je spregovorila Giovanna, ki zaradi pandemije izgubila vse in vprašala, kako je mogoče imeti upanje. »Covid nas je vse spravil v krizo,« je dejal papež. »Eden od načinov za izhod iz krize je, da postanemo zagrenjeni, zagrenjenost pa pogosto pomeni konec. Število samomorov se je s krizo zelo povečalo. Kriza je odprta, konflikt te zapira, ne vidiš izhoda iz konflikta. Vidim, da se boriš za najboljši izhod iz krize, nisi se pustila premagati in to je pomembno. Učiš se vztrajnosti v nesrečah. Stavila si na življenje in življenje tvojih. In tako greš naprej, ne veš kam, ker nimaš doma in službe, ne veš, kaj naj storiš. Toda gledaš naprej, gre ti bolje kot prej. Vendar ne sama. To je pomembno, da  poiščeš nekoga, ljudi, ki te spremljajo.«

Srce, ki je odprto za revne

Marii, ki je vprašala, kaj je mogoče storiti, da bi se srca ljudi odprla za revne, je papež odgovoril: »Ko pogledaš v obraz revnega človeka, se tvoje srce spremeni ... pogled revnega človeka te spremeni. Ta kultura odmetavanja se ne nanaša samo na revne, na ljudi v stiski. Kolikokrat se v družini zgodi, da se zavrže ostarele, stare starše. Ko se avtomatično pri določeni starosti začne iskati dom za ostarele, da bi se tja spravilo starega človeka ... Kar nam ni všeč, vržemo ven. To se včasih zgodi že na začetku življenja: velikokrat se pojavi otrok in rečemo: Ampak ne, pošljimo ga nazaj pošiljatelju, ker nam predstavlja problem. Ko družba zboli, začne zavračati revne. A proti temu se moramo boriti.«

Prenatrpani zapori

Ponovno je spregovoril Pierdonato in vprašal, kako ozdraviti rane zapornikov, ki so v času pandemije še bolj osamljeni. Papež je pritrdil, da pandemija res pušča ljudi same, ter spregovoril o prenatrpanosti zaporov. »Prenatrpanost je zagotovo zid, kar ni človeško! Vsaka obsodba za storjeno kaznivo dejanje mora imeti upanje, okno. Zapor brez okna ni dober, je zid. Celica brez okna ni v redu. Ne nujno fizično okno, ampak eksistencialno okno, duhovno okno. Da bi lahko rekli: "Vem, da bom prišel ven, vem, da bi lahko naredil to ali ono." Zato Cerkev nasprotuje smrtni kazni, saj v smrti ni okna, ni upanja, življenje je zaprto. Na drugi strani je upanje, tukaj pa ga ni. Zato mora zapor imeti okno.«

Odnos z Bogom na preizkušnji

Mariastella je nato vprašala, kako lahko pri svojih 18-ih letih vzpostavi in ohrani odnos z Bogom. »V času zaprtja je vse bilo na preizkušnji, tudi odnos z Bogom. Odnos z Bogom ni linearna stvar, kjer vse gre vedno dobro. Odnos z Bogom ima krize kot vsak odnos ljubezni v družini. Vzemi evangelij, kjer je Božja beseda, ki ti bo ponovno pomagala. Bojim se pridigarjev, ki hočejo ozdraviti življenje v krizi z besedami. Življenje v krizi se zdravi z bližino, sočutjem, nežnostjo. To je Božji slog. Evangelij ti to daje.« Papež je pojasnil, da je jeziti se na Boga in mu reči, da ga ne razumeš, način molitve. »Velikokrat smo jezni na očeta, na mamo. Otroci so jezni na starše, ker zahtevajo več pozornosti. Ne boj se, če se razjeziš na Boga. Pred Bogom moraš imeti svobodo otroka. Ko se jeziš na očeta in mater, to ni dobro, vendar veš, da te imata oče in mama rada. Jeziš se na Boga, ker to ali ono ni prav, vendar veš, da te ima rad. In On se ne ustraši, ker je oče in ve, kako lahko reagiramo mi, ki smo vsi otroci pred Bogom. Moraš biti pogumna in Gospodu povedati vse, kar čutiš. Evangelij v roki in pomirjeno srce.«

Papeževo voščilo ob božiču

Ob koncu pogovora se je papež Frančišek obrnil na gledalce: »Kaj ti misliš o božiču? Da je treba iti kupit to in ono. Prav, ampak kaj je božič? Je božično drevo? Je kipec otroka z žensko in moškim ob njem? Ja, je Jezus, je Jezusovo rojstvo. Za trenutek se ustavi in razmisli o božiču kot sporočilu miru. Jaz vam želim božič z Jezusom, pravi božič. Ali to pomeni, da ne smemo jesti? Da se ne smemo zabavati? Ne, praznujte, jejte vse, vendar to počnite z Jezusom, torej z mirom v srcu. Vsem, ki me poslušate, želim vesel božič. Priredite zabavo, podarite darila, vendar ne pozabite na Jezusa. Božič je Jezus, ki prihaja, Jezus, ki prihaja, da bi se dotaknil tvojega srca, Jezus, ki prihaja, da bi se dotaknil tvoje družine, ki prihaja k tebi, v tvoj dom, v tvoje srce, v tvoje življenje. Z Jezusom je lahko živeti, saj je zelo spoštljiv, tega ne pozabite. Vsem vesel svet božič. In molite zame!«