Išči

Papež Frančišek se je v Nikoziji srečal s katoliškimi skupnostmi na Cipru

Prvo srečanje papeža Frančiška po prihodu na mednarodno ciprsko letališče Larnaka je bilo srečanje z duhovniki, redovniki in redovnicami, diakoni, katehisti ter s predstavniki cerkvenih združenj in gibanj na Cipru v maronitski katedrali Naše Gospe Milosti v Nikoziji. Po pozdravu kardinala Béchara Boutrosa Raïja, pričevanju sester Antonie Piripitsi in Perpetue Loo in odlomka iz apostolskih del o prihodu Barnabe in Pavla na Ciper je zbrane nagovoril papež Frančišek.

Papež Frančišek – Vatikan

Govor papeža Frančiška

Blaženstva, dragi bratje škofje,
dragi duhovniki, redovnice, redovniki in bogoslovci,
dragi katehisti, bratje in sestre, Χαίρετε! [Pozdravljeni!]

Vesel sem, da sem med vami. Rad bi izrazil svojo hvaležnost kardinalu Béchara Boutros Raï za besede, ki mi jih je namenil, in prisrčno pozdravil patriarha Pierbattista Pizzaballo. Hvala vam vsem za vašo službo in vaše služenje; posebno vam, sestre, za vzgojno delo, ki ga vršite v šoli, ki jo tako pogosto obiskujejo otroci z otoka, in je prostor srečevanja, dialoga, učenja umetnosti gradnje mostov. Hvala! Vsem hvala za vašo bližino ljudem, zlasti v socialnih in delavskih okoljih, kjer je najtežje.

Z vami delim veselje, da sem obiskal to deželo, ko kot romar hodim po sledeh velikega apostola Barnaba, sina tega ljudstva, v Jezusa zaljubljenega učenca, neustrašnega oznanjevalca evangelija, ki je, ko je hodil med nastajajočimi krščanskimi skupnostmi, videl na delu Božjo milost in se je veselil (prim. Apd 11,23) ter vse spodbujal, »naj z vsem srcem ostanejo zvesti Gospodu« (v. 23). Prihajam z isto željo: videti Božjo milost na delu v vaši Cerkvi in v vaši deželi, veseliti se z vami zaradi čudovitih Gospodovih del in vas spodbuditi, da bi vedno vztrajali, ne da bi se naveličali, ne da bi izgubili pogum. Bog je veliko večji od naših nasprotij. Naprej!

Ko vas gledam, vidim bogastvo vaše različnosti. Lepa sadna kupa ste, vsi različni! Pozdravljam maronitsko Cerkev, ki je v teku stoletij večkrat pristala na otoku in je skozi pogostne preizkušnje vztrajala v veri. Ko pomislim na Libanon, sem zelo zaskrbljen zaradi krize, s katero se sooča, in čutim trpljenje ljudstva, ki je utrujeno in preizkušeno zaradi nasilja in bolečine. V svoji molitvi nosim željo po miru, ki prihaja iz srca te države. Zahvaljujem se vam za to, kar delate tukaj, na Cipru. Libanonske cedre so pogosto navedene v Svetem pismu kot vzor lepote in veličine. A tudi velika cedra se začenja iz korenin in počasi vzklije. Vi ste te korenine, presajene na Ciper, da bi širili lepoto in vonjavo evangelija. Hvala vam!

Pozdravljam tudi latinsko Cerkev, ki je tukaj prisotna že tisočletji, ki je doživela, da je skozi čas skupaj z njenimi otroki raslo navdušenje vere, in ki se danes zaradi prisotnosti številnih bratov in sester migrantov predstavlja kot »večbarvno« ljudstvo, resnični prostor srečanja med različnimi etničnimi skupinami in kulturami. Ta obraz Cerkve odseva vlogo Cipra na evropski celini: dežela zlatih polj, otok, ki ga ljubkujejo morski valovi, predvsem pa zgodovina, ki je preplet ljudstev in mozaik srečanj. Tako je tudi s Cerkvijo: katoliška, se pravi vesoljna, odprt prostor, v katerem so vsi sprejeti in vse sprejema ter dosega Božja milost in povabilo k ljubezni. To ne smemo pozabiti. Nihče med nami ni bil poklican sem zaradi pridiganja prozelitizma. Prozelitizem je sterilen. Ne daje življenja. Vse nas je poklicalo Božje usmiljenje, ki se ne utrudi klicati nas, ne utrudi se biti blizu, ne utrudi se odpuščati. Kje so korenine krščanskega poslanstva? V Božjem usmiljenju. Tega nikoli ne pozabite, saj Gospod nikoli ne razočara. Njegovo usmiljenje ne razočara. Vedno nas čaka. Prosim vas, v katoliški Cerkvi ni in naj tudi ne bo zidov. To je skupni dom, to je prostor odnosov, to je sožitje različnosti, kot je melkitski obred, kot je oni drugi obred. To, da tista sestra vidi stvari na takšen način, ona sestra živi na takšen način, ona sestra vidi na drugačen način. Gre za različnost vseh. V tej različnosti je bogastvo edinosti. In kdo dela to edinost? Sveti Duh. In kdo dela različnost? Sveti Duh. Kdor more razumeti naj razume. On je avtor različnosti in je avtor harmonije. Sv. Bazilij je rekel: »Ipse harmonia est«. On je tisti, ki daje različnost darov in dela harmonično edinost Cerkve.

Predragi, sedaj bi rad z vami podelil nekaj o sv. Barnabu, vašem bratu in zavetniku. Iz njegovega življenja in njegovega poslanstva bom vzel dve besedi.

Prva je potrpežljivost. O Barnabu se govori kot o velikem možu vere in ravnovesja, ki ga je jeruzalemska Cerkev – lahko bi rekli materna Cerkev – izbrala kot najbolj primernega človeka za obisk nove skupnosti v Antiohiji, ki so jo sestavljali različni na novo spreobrnjeni iz poganstva. Poslali so ga, da bi šel in pogledal, kaj se dogaja, skoraj kot raziskovalec. Tam je našel ljudi, ki so prihajali iz drugega sveta, iz druge kulture, iz drugega verskega čutenja; ljudi, ki so pravkar spremenili življenje in je zato njihova vera polna navdušenja, vendar je še vedno krhka. V teh razmerah je Barnaba skrajno potrpežljiv. Zna čakati, zna čakati, da drevo začne rasti. Gre za potrpežljivost, ki se stalno podaja na pot; potrpežljivost za vstopanje v življenja dotlej neznanih ljudi; potrpežljivost sprejemanja novosti, ne da bi jo prenagljeno obsojali; potrpežljivost razločevanja, ki zna povsod dojeti znamenja Božjega delovanja; potrpežljivost za »preučevanje« drugih kultur in izročil. Barnaba ima predvsem potrpežljivost spremljanja. Zna spodbujati rast tako, da spremlja. Krhke vere prišlekov ne zdrobi z strogimi, neprilagodljivimi stališči ali s pretežkimi zahtevami za spolnjevanje predpisov. Spremlja jih, pusti jim rasti, jih prime za roko, se z njimi pogovarja. Barnaba se ne pohujšuje, kakor se oče in mama ne pohujšujeta nad otroki. Spremljata jih, jim pomagata rasti. Na to mislite, da delitve, prozelitizem znotraj Cerkve, - ta je od tega, ta od onega, oni od drugega, - ni v redu. Pusti rasti in spremljaj. In če moraš koga opomniti? Opomni ga, a z ljubeznijo, v miru. Bil je človek potrpežljivosti.

Potrebujemo potrpežljivo Cerkev, dragi bratje in sestre. Cerkev, ki se ne pusti vznemirjati zaradi sprememb, ampak vedro sprejme novost in razmere razločuje v duhu evangelija. Na tem otoku je dragoceno delo, ki ga opravljate, ko sprejemate nove brate in sestre, ki prihajajo z drugih obal sveta: kot Barnaba ste tudi vi poklicani, da gojite potrpežljiv in pozoren pogled, da ste vidna in verodostojna znamenja potrpežljivosti Boga, ki nikogar ne pusti zunaj hiše, nikoli nikogar ne prikrajša za svoj nežen objem. Cerkev na Cipru ima te odprte roke: sprejema, vključuje, spremlja. To je pomembno sporočilo tudi Cerkev po vsej Evropi, ki jo zaznamuje kriza vere: nič ne koristi, če smo impulzivni in prav tako nič ne koristi, če smo nasilni ali nostalgični, se pritožujemo, pač pa je dobro iti naprej ob branju znamenj časa, tudi znamenj krize. Ponovno  moramo začeti potrpežljivo oznanjati evangelij, iti z roko v roki z blagri, zlasti pa oznanjati novim rodovom.

Vam, bratje škofje, bi rad rekel: bodite potrpežljivi pastirji v bližini, nikoli se ne naveličajte iskati Boga v molitvi, iskati duhovnikov v srečanju, bratov drugih krščanskih veroizpovedi s spoštovanjem in skrbjo, vernikov tam, kjer živijo.

In vam, dragi duhovniki, ki ste tukaj, bi rad rekel: bodite potrpežljivi z verniki, bodite vedno pripravljeni spodbujati jih, bodite neutrudni služabniki odpuščanja in Božjega usmiljenja. Nikdar strogi sodniki, ampak vedno ljubeči očetje. Ko prebiram priliko o izgubljenem sinu... Starejši brat je bil strog sodnik, toda oče je bil usmiljeni sin. To je podoba Očeta, ki vedno odpušča, še več vedno čaka, da bo odpustil. Lansko leto je skupina mladih, ki pripravlja spektakle, pop glasbo, hotela pripraviti priliko o izgubljenem sinu, zapeto v pop glasbi in z dialogi… Zelo lepo! Toda najlepša je zaključna razprava, ko izgubljeni sin gre do svojega prijatelja in pravi: »Tako ne morem več naprej. Vrniti se hočem domov, a se bojim, da mi bo oče pred nosom zaloputnil vrata, me odgnal stran. V tem strahu ne vem, kaj naj storim…« »Toda tvoj oče je dober! »Že, že, a vedi, daj moj brat tam, ki mu razkuri glavo. Zagotovo je res tako«. Pop opera o izgubljenem sinu prihaja h koncu. Prijatelj mu pravi: »Tole stori. Piši svojemu očetu in mu reci, da se hočeš vrniti, a se bojiš, da te ne bo dobro sprejel. Reci svojemu očetu, da naj, če te želi dobro sprejeti, da en robec na okno, ki je najviše v hiši. Tako ti bo tvoj oče najprej povedal, če te hoče lepo sprejeti ali pa te pognati stran«. S tem se zaključi ta dejanje. V naslednjem dejanju sin hodi proti očetovi hiši. In ko tako hodi, se obrne in vidi očetovo hišo polno belih robcev. Polno. Takšen je Bog do nas. Ne utrudi si odpuščati. In ko začneš govoriti: »Oh, Gospod, storil sem to in to…« »Tiho«, mu zapre usta. In vi duhovniki, ne bodite rigoristi v spovednici. Ko vidite, da ima neka oseba težavo, recite: »Razumem, že razumem.« To ne pomeni biti širokih rokavov, ampak pomeni, da imate očetovsko srce, kot srce Boga Očeta.

Delo, ki ga Gospod opravlja v življenju vsakega človeka, je sveta zgodba: dovolimo, da nas prevzame. V pisani različnosti vašega ljudstva potrpežljivost tudi pomeni imeti ušesa in srce za različne duhovne občutljivosti, za različne načine izražanja vere, za različne kulture. Cerkev noče uniformirati, ampak potrpežljivo integrirati. To je, kar želimo delati po Božji milosti na sinodalni poti: potrpežljiva molitev, pozorno poslušanje za Cerkev, ki je poslušna Bogu in odprta za človeka.

V Barnabovi zgodbi je še drug pomemben vidik, ki ga želim poudariti: njegovo srečanje s Pavlom iz Tarza in njuno bratsko prijateljstvo, ki ju je privedlo do tega, da sta skupaj živela poslanstvo. Po spreobrnjenju Pavla, ki je bil prej zagrizen preganjalec kristjanov, »vsi so se ga bali in mu niso verjeli, da je učenec« (Apd 9,26). Tu knjiga Apostolskih del pove nekaj zelo lepega: »Tedaj ga je Barnaba vzel s seboj« (v. 27). Predstavil ga je skupnosti, povedal, kaj se je zgodilo, jamčil je zanj. Prisluhnimo temu »ga je vzel s seboj«. Izraz spominja na poslanstvo Jezusa, ki je s seboj vzel učence po poteh Palestine, ki je vzel nase našo človeškost, ranjeno zaradi greha. Gre za držo prijateljstva in podelitve življenja. Vzeti s seboj, vzeti nase in prevzeti skrb za zgodbo drugega, vzeti si čas, da bi ga spoznal, ne da bi ga etiketiral, naložiti si ga na ramena, ko je utrujen ali ranjen, kot je storil usmiljeni Samarijan (prim. Lk 10,25-37). Temu se reče bratstvo. To je druga beseda.

Barnaba in Pavel kot brata potujeta skupaj, da bi oznanjala evangelij, tudi sredi preganjanj. V Antiohijski cerkvi sta »vse leto delovala skupaj v tamkajšnji Cerkvi in poučevala veliko množico” (Apd 11,26). Po volji Svetega Duha sta bila oba namenjena za večje poslanstvo in »sta odplula na Ciper« (Apd 13,4). Božja beseda se je širila in rasla ne samo po njunih človeških sposobnostih, ampak predvsem, ker sta bila brata v Božjem imenu in to njuno bratstvo je odsevala zapoved ljubezni. Potem se je, kot se dogaja v življenju, zgodilo nekaj nepričakovanega: Apostolska dela pripovedujejo, da je prišlo med njima do hudega nesoglasja in njune poti so se ločile (prim. Apd 15,39). Tudi med brati se razpravlja, včasih se celo prepira. Vendar se Pavel in Barnaba nista razšla iz osebnih razlogov, ampak sta razpravljala o njuni službi, o tem, kako nadaljevati poslanstvo; in imela sta različne poglede. Med drugim je Barnaba na poslanstvo hotel vzeti s seboj tudi mladega Marka, Pavel pa ni hotel. Razpravljala sta, vendar je iz nekaterih Pavlovih poznejših pisem razvidno, da med njima ni bilo jeze. Timoteju, ki bi se mu moral pridružiti malo pozneje, Pavel piše: »Potrudi se in čim prej pridi k meni […] Vzemi Marka [ravno njega!] in ga pripelji s seboj, ker mi zelo koristi za službo« (2 Tim 4,9.11). To je bratstvo v Cerkvi: razpravljamo lahko o pogledih, o različni občutljivosti in idejah. In v določenih primerih pomaga, da si stvari odkrito povemo v obraz, je priložnost za rast in spremembo. Vendar se vedno spomnimo: ne razpravljamo zato, da bi se vojskovali, da bi se drug drugemu vsiljevali, ampak da izrazimo in živimo življenjsko moč Duha, ki je ljubezen in občestvo. Razpravljamo, vendar ostanemo bratje.

Dragi bratje in sestre, potrebujemo bratsko Cerkev, ki bo orodje bratstva za svet. Tukaj na Cipru obstaja veliko duhovnih in cerkvenih občutij, različne zgodb o izvoru, različnih obredov in izročil; vendar različnosti ne smemo občutiti kot grožnjo identiteti, niti ne smemo biti ljubosumni in zaskrbljeni zaradi posameznih prostorov. Če pademo v to skušnjavo, raste strah, strah poraja nezaupanje, nezaupanje vodi v sumničenje in prej ali slej vodi v vojno. Bratje smo, ljubljeni od edinega Očeta. Potopljeni ste v Sredozemlje: v morje različnih zgodovin, v morje, ki je zibalo veliko civilizacije, morje, iz katerega se še danes izkrcavajo ljudje, ljudstva in kulture z vseh koncev sveta. S svojim bratstvom lahko vsakogar, celotno Evropo, spomnite, da je za graditev človeka vredne prihodnosti treba delati skupaj, presegati delitve, porušiti zidove in negovati sanje o edinosti. Moramo se sprejemati in vključevati, hoditi skupaj in biti vsi bratje!

Zahvaljujem se vam za to, kar ste, in za to, kar delate, za veselje, s katerim oznanjate evangelij, in na napore in odpovedi, s katerimi ga podpirate in mu pomagate napredovati. To je pot, ki sta jo začrtala sveta apostola Pavel in Barnaba. Želim vam, da bi vedno bili potrpežljiva Cerkev, ki razločuje, ki se nikoli ne ustraši, ki razločuje, ki spremlja in ki vključuje; in bratska Cerkev, ki dela prostor za drugega, razpravlja, a ostaja združena in tudi raste v razpravljanju. Blagoslavljam vsakega od vas in prosim, da še naprej molite zame, saj to potrebujem! Efcharistó! [Hvala!]

Četrtek, 2. december 2021, 18:34