100 let Katoliške univerze Srca Jezusovega. Papež: potrebujemo novo in ustvarjalno razmišljanje

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je v videu sporočilu med drugim izpostavil, da danes potrebujemo novo in ustvarjalno razmišljanje. In Katoliška univerza Srca Jezusovega lahko predstavlja privilegirani kraj za napreden razvoj tega kulturnega preoblikovanja. Pri tem pa je pomemben odnos med učiteljem in učencem, ki mora biti dinamičen, v napetosti med sedanjostjo in prihodnostjo: »Skupaj ste poklicani razmišljati, načrtovati in delovati, za obzorje pa imeti jutrišnji skupen dom, začenši pri današnji konkretni stvarnosti.«

Slovesnosti ob začetku akademskega leta 2021/22 Katoliške univerze Srca Jezusovega, ki letos praznuje 100 let od svoje ustanovitve, se je udeležila tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Pred tem pa je v milanski baziliki svetega Ambrozija mašo daroval milanski nadškof Mario Delpini.

Posredovati ogenj s pričevanjem in srečanjem

Tri besede – ogenj, upanje in služenje – okoli katerih je papež Frančišek razvijal svoje razmišljanje, predstavljajo mistiko univerze.

Kot je dejal, so obletnice primeren trenutek za spominjanje na preteklost. »Ko se ozremo na sto let življenja Katoliške univerze Srca Jezusovega, prepoznamo pomembno izobraževalno tradicijo, ki je zaživela zaradi predanosti na stotine mož in žena in o kateri priča na tisoče diplomantov.« Po njegovem prepričanju je izobraževanje »ena od najučinkovitejših poti za humanizacijo sveta in zgodovine«, kar je tudi del učenja Katoliške univerze. »To je mogoče zaradi ovrednotenja kulturne in duhovne dediščine, ki se obnavlja skozi generacije in je del njene identitete. Jasna in nespremenjena identiteta, ki pa ne zavrača, temveč spoštuje in pozdravlja različne občutljivosti, saj se zaveda, da odkrito in spoštljivo soočenje z drugim vodi v razcvet človeškega stanja.« To so dobro razumeli že starejši rodovi: »vzgajati ne pomeni polniti lonce, ampak prižigati ognje«.

Katoliška univerza varuje ta ogenj in edini način, kako ga lahko posreduje, je »stik«, torej »osebno in skupnostno pričevanje«. »Še preden se posreduje to, kar se ve, se prižge ogenj s tem, ko se podeli to, kar kdo je. Ta stik se vzpostavi zaradi srečanja, ko se postavimo drug ob drugega in nekaj skupaj počnemo. To je tudi prvotni pomen tega, kar imenujemo "univerza", uni-versitas: ko so se v srednjem veku začele pojavljati te stvarnosti, so se rodile zato, da bi se različne šole usmerile "proti" enemu kraju. Mnogi, ki gredo "proti enemu", enemu kraju, enemu času, enemu duhu.« V primeru Katoliške univerze Srca Jezusovega gre za »zgodovino, ki jo osvetljuje vera, ki vesolju znanja vrača enotnost in tke enotnost oseb, ki prispevajo k njeni rasti: profesorji, zaposleni, študenti. In to je najgloblji pomen besede "tradicija". Kot je dejal Mahler, ne gre za ohranjanje pepela preteklosti, temveč za varovanje prihodnosti.«

V prihodnost gledati z upanjem

Na drugem mestu je papež Frančišek spregovoril o upanju. Kot je dejal, je danes ta ideja o vzgoji »izzvana s strani individualistične kulture«, ki »povzdiguje jaz v nasprotju z mi, spodbuja brezbrižnost, zmanjšuje vrednost solidarnosti in sproža kulturo odmetavanja«. »Kdor vzgaja in izobražuje, v prihodnost gleda z zaupanjem in opravlja vzgojno dejavnost, ki vključuje različne družbene akterje na način, da se učencem ponuja celostno formacijo, ki je sad izkušnje in občutljivosti mnogih. To je še posebej poslanstvo učiteljev, ki so ustvarjalni varuhi tradicije, ki je zaklad.« Ponovno je spomnil na besede Gustava Mahlerja, da tradicija ni varuhinja pepela, ampak varuhinja ognja, kar pomeni ohranjati podobo drevesa: korenine dajejo drevesu življenje; vse, kar cveti na drevesu, prihaja iz tistega, kar je pod zemljo. To je harmonija med koreninami in rastjo.

»Izobraževanje je predvsem odnos: odnos med učitelji in učenci in zatem tudi med samimi učenci. Skupnost oseb, ki so odprte za stvarnost, za transcendentnega Drugega in za druge, odprta za spoznavanje, odkrivanje, zastavljanje vprašanj in skupno iskanje odgovorov, odgovorov današnjega časa. Ne prestrašite se pred zastavljanjem vprašanj, da bi iskali odgovore. Skupnost, ki je brez strahu odprta za svet. To je upanje: staviti na prihodnost, pri tem pa premagati naravni impulz, ki se rodi iz številnih strahov, ki nas mrtvičijo, pritrjujejo in zapirajo v večno in navidezno sedanjost. Odprtost in sprejemanje drugih sta zato še posebej pomembna, saj spodbujata vez solidarnosti med generacijami in se borita proti individualističnim težnjam, ki so prisotne v naši kulturi. Predvsem pa že v univerzitetnih učilnicah gradi vključujoče državljanstvo, ki je v nasprotju s kulturo odmetavanja.«

Papež je spomnil na Globalni vzgojni dogovor, namenjen ozaveščanju za poslušanje pomembnih vprašanj o smislu našega časa, začenši z vprašanji novih generacij, ki se nahajajo pred socialno nepravičnostjo, kršenjem pravil in prisilno migracijo. »Univerza ne more biti gluha pred temi obsodbami,« je poudaril in z odobravanjem omenil mednarodne projekte, ki jih izvaja univerza, ekonomsko pomoč, ki jo podeljujejo študentom v stiski, ter pozornost do zadnjih in bolnih.«

Oblikovati nove miselne modele

V nadaljevanju je izpostavil, da je današnji svet popolnoma soodvisen. To stanje zahteva prizadevanje brez primere, saj »so zaradi te epohalne spremembe zastareli razlagalni okviri preteklosti, ki niso več uporabni za razumevanje sedanjosti«. »Gre za oblikovanje novih miselnih modelov, da bi opredelili rešitve za nujne primere, s katerimi se moramo soočiti: od okoljskih do ekonomskih, od socialnih do demografskih. Ne moremo nadaljevati s kategorijo razsvetljenstva,« je poudaril Frančišek. »Potrebujemo novo, ustvarjalno razmišljanje. Katoliška univerza Srca Jezusovega lahko predstavlja privilegirani kraj za napreden razvoj te kulturne priprave. In tako se vračamo k odnosu učitelj-učenec, ki je pomemben;  je dinamičen odnos, ki je v napetosti med sedanjostjo in prihodnostjo: skupaj ste poklicani razmišljati, načrtovati in delovati, za obzorje pa imeti jutrišnji skupen dom, začenši pri današnji konkretni stvarnosti.«

Ne pustite si ukrasti upanja!

Sveti oče se je posebej obrnil na študente: »V teh zmedenih časih, ki jih je pandemija naredila še bolj kompleksne, vam ponavljam: ne pustite si ukrasti upanja! In ne dopustite, da bi vas okužil virus individualizma. Univerza je kraj, primeren za razvoj protiteles proti temu virusu: univerza odpira razum za stvarnost in raznolikost; tukaj lahko preizkusite svoje sposobnosti in jih uporabite za druge. Kot študenti Katoliške univerze Srca Jezusovega pripadate študijski skupnosti s trdnimi koreninami, iz katerih lahko zajemate svojo formacijo in vsak dan obnavljate navdušenje, da hodite dalje in prevzemate svojo odgovornost v družbi. Vendar ne postanite tradicionalisti korenin, ne: korenine uporabljajte za rast, za hojo naprej, za življenje. To je obzorje, ki vam ga ponujam ob tej sto letnici.«

Služenje. Vsi skupaj proti skupnemu obzorju

Ob koncu je papež Frančišek spregovoril še o tretji besedi, to je služenje. »V resnici bi ta beseda lahko bila na prvem mestu, kajti vsaka nova ustanova se vedno začne z ustanovitelji, ki s svojim življenjem služijo drugim. V svojih stotih letih je Katoliška univerza Srca Jezusovega ob več priložnostih pokazala, da je zvesta služenju Cerkvi in družbi.« O tem pričuje delo docentov v vsakodnevnih raziskavah, mnogi med njimi pa so tudi na odgovornih mestih v italijanskih in mednarodnih ustanovah. O tem pričuje tudi delo osebja, ki s predanostjo in znanjem zagotavlja funkcioniranje univerze. Papež je vsem, izrazil zahvalo, ter dejal, da tudi tukaj gre za »logiko uni-versitas«, vsi skupaj, vsi »proti«, vsak v svoji posebni vlogi, a »vsi skupaj, usmerjeni proti skupnemu obzorju«. »Brez vsakodnevnega dela vsakega od vas bi bil ta skupni projekt slabši, nekaj bi mu manjkalo, kot če bi orkestru manjkala zvokovna barva in tonaliteta nekaterih na videz manj pomembnih instrumentov.«

Skupnost univerze je imenoval »velik orkester«, v katerem je bistvena celota, ki se oblikuje, če vsak da svoj najboljši prispevek v harmoniji z drugimi. »Naj duh služenja vedno ostane značilna poteza celotne vaše univerzitetne skupnosti, ki je le tako zvesta evangeliju, ki jo navdihuje. Gospod Jezus Kristus, čeprav je bil Logos, božja Modrost, je izbral neumnost služenja vse do popolnega izničenja: modrost križa. Tako je pričal o resnici Božje ljubezni in nas kot Kralj učil, da služiti pomeni vladati. Služiti pomeni vladati. Naj vsi, ki študirajo in delajo na vaši univerzi, dihajo ta duh, se učijo tega sloga, da bi ga živeli v kompleksni resničnosti sodobnega sveta. Pojdite naprej, pogumno glejte proti obzorju pri svojem vzgojno-izobraževalnem poslanstvu.« Papež je ponudil še dve besedi, ki sta lahko v pomoč: pogum in potrpežljivost. Prenašati nasprotja, stvari, ki ne delujejo, pri čemer pa sta pomembna potrpežljivost in pogum, ki gresta skupaj. Ta pogum in potrpežljivost pa naj se razumeta kot »goreče služenje celotni družbi, tudi Cerkvi, a predvsem celotni družbi«.