Sveti oče na polikliniki Gemelli o spominu, gorečnosti in tolažbi

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Medtem ko se s hvaležnostjo spominjamo daru tega sedeža Katoliške univerze, bi želel podeliti nekaj misli v zvezi z njenim imenom. Poimenovana je po Jezusovemu Srcu kateremu je posvečen ta dan, prvi petek v mesecu. Ko zremo Kristusovo Srce, lahko pustimo, da nas vodijo tri besede: spomin, gorečnost in tolažba.

Spomin. Spominjati se (ri-cordare) pomeni »vrniti se k srcu, vrniti se s srcem«. K čemu nas vrača Srce Jezusovo? K temu, kar je storil za nas: Kristusovo Srce nam kaže Jezusa, ki se daruje: je kompendij njegovega usmiljenja. Ob pogledu nanj – kakor stori Janez v evangeliju (19,31-37) –, je naravno, da se spominjamo njegove dobrote, ki je zastonjska in brezpogojna, ni odvisna od naših del. In gane. V današnji naglici, med tisočerimi opravki in nenehnimi skrbmi, izgubljamo sposobnost, da bi nas nekaj ganilo in bi občutili sočutje, ker izgubljamo to vračanje v srce, spominjanje, spomin. Brez spomina se izgubijo korenine in brez korenin se ne raste. Dobro je, da gojimo spomin na tiste, ki so nas ljubili, skrbeli za nas, nas ponovno dvignili. Danes bi želel ponovno reči »hvala« za zdravljenje in naklonjenost, ki sem ju bil tukaj deležen. Menim, da nam bo v tem času pandemije dobro delo, da se spominjamo tudi najbolj trpečih obdobij: ne da bi nas žalostila, ampak da ne bi pozabili, in da bi nas usmerjala pri naših odločitvah v luči zelo nedavne preteklosti.

Sprašujem se: kako deluje naš spomin? Če poenostavimo, bi lahko rekli, da se spominjamo nekoga ali nečesa, ko se dotakne našega srca, ko se poveže z določenim čustvom ali pomanjkanjem čustva. Jezusovo Srce ozdravlja naš spomin, ker ga vrača v temeljno naklonjenost. Ukorenini ga v najbolj trdno podlago. Spominja nas, da smo ljubljeni, ne glede na to, kaj se nam zgodi v življenju. Da, smo ljubljena bitja, otroci, ki jih Oče ljubi vedno in v vsakem primeru, bratje, za katere bije Kristusovo Srce. Vsakič, ko pozorno opazujemo tisto Srce, odkrijemo, da smo »ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni,« kakor je dejal apostol Pavel v današnjem prvem berilu (Ef 3,17).

Gojimo ta spomin, ki se okrepi, kadar smo iz oči v oči pred Gospodom, posebej kadar dopustimo, da nas On gleda in ljubi pri adoraciji. Vendar pa lahko gojimo umetnost spomina tudi med nami, s tem, da obraze, ki jih srečamo, ohranjamo kot zaklad. Mislim na naporne dneve v bolnišnici, na univerzi, v službi. Tvegamo, da bi vse minilo brez sledu ali pa bi ostalo le veliko napora in utrujenosti. Dobro je, da zvečer pregledamo obraze, ki smo jih srečali, prejete nasmehe, dobre besede. To so spomini ljubezni in pomagajo našemu spominu, da ponovno najde samega sebe. Kako pomembni so ti spomini v bolnišnicah! Bolniku lahko osmislijo dan. Bratska beseda, nasmeh, nežen dotik obraza: to so spomini, ki ozdravljajo znotraj, dobro denejo srcu. Ne pozabimo na terapijo spomina!

Gorečnost je druga beseda. Pri Kristusovem Srcu ne gre za pobožnost, s katero bi v notranjosti čutili nekaj topline; ni ljubka podobica, ki vzbudi čustva. Je goreče srce, ranjeno iz ljubezni, razparano za nas na križu. Slišali smo, kako o njem govori evangelij: Sulica mu je prebodla stran »in takoj sta pritekli kri in voda.« (Jn 19,34) Preboden podari; mrtev nam da življenje. Presveto Srce je podoba gorečnosti: kaže nam globoko nežnost Boga, njegovo ljubečo gorečnost do nas; hkrati pa nam s križem in trnjem, ki ga obdaja, kaže, koliko trpljenja je stalo naše zveličanje. V nežnosti in bolezni skratka tisto Srce razodeva, kaj je gorečnost Boga. Kaj je? Človek, mi. In kakšen je slog Boga? Bližina, sočutje in nežnost.

Kaj nam to pove? Da moramo biti, če želimo resnično ljubiti Boga, goreči do človeka; do vsakega človeka, posebej do tistega, ki živi v stanju, v katerem se je razodelo Jezusovo Srce: to je v bolečini, zapuščenosti, zavrženosti, posebej v tej kulturi odmetavanja, ki jo živimo danes. Ko služimo tistim, ki trpijo, tolažimo in razveseljujemo Kristusovo Srce. Odlomek iz evangelija pretrese. Evangelist Janez prav v trenutku, ko pripoveduje o prebodeni strani, iz katere pritečeta kri in voda, pričuje, da bi mi verovali (prim. v. 35). To je, sveti Janez zapiše, da se v tistem trenutku zgodi pričevanje. Kajti razparano Božje Srce je zgovorno. Govori brez besed, ker je čisto usmiljenje, ljubezen, ki je ranjena in podarja življenje. Je Bog, z bližino, sočutjem in nežnostjo. Koliko besed izrečemo o Bogu, brez da bi se v njih razodela ljubezen! Toda ljubezen govori sama po sebi, ne govori o sebi. Prosimo za milost, da bi bili goreči do trpečega človeka, da bi bili vneti za služenje, da bi Cerkev, preden bi izrekla besede, ohranjala srce, ki bije iz ljubezni.

Tretja beseda je tolažba. Prva je bila spomin, druga gorečnost in tretja je tolažba. Tolažba nam kaže moč, ki ne izhaja iz nas, ampak iz tistega, ki je z nami: od tam prihaja moč. Jezus, Bog z nami, nam daje to moč, njegovo Srce daje pogum v tegobah. Mnoge negotovosti nas plašijo: v tem času pandemije smo odkrili, da smo manjši, bolj krhki. Kljub mnogim čudovitim napredkom, ki jih vidimo tudi na medicinskem področju: koliko redkih in neznanih bolezni. Ko med avdiencami srečujem ljudi – predvsem otroke – in jih vprašam, če so bolni, mnogi rečjo, da imajo redko bolezen. Koliko jih je danes! Kako težko je slediti patologijam, negovalnim ustanovam, zdravstvu, ki bi bilo resnično takšno, kot mora biti, za vse. Lahko bi obupali. Zato potrebujemo tolažbo – tretja beseda. Jezusovo Srce bije za nas vedno v ritmu naslednjih besed: »Pogum, pogum, ne boj se, jaz sem tukaj!« Pogum, sestra, pogum brat, ne bodi malodušen; Gospod, tvoj Bog, je večji od tvojih težav; prime te za roko in te boža, blizu ti je, je sočuten, nežen. On je tvoja tolažba.

Če gledamo na stvarnost izhajajoč iz veličine njegovega Srca, se perspektiva spremeni, spremeni se naše poznavanje življenja, saj, kot nas je spomnil sveti Pavel, spoznamo »Kristusovo ljubezen, ki presega vsako spoznanje.« (Ef 3,19) Opogumljajmo se s to gotovostjo, z Božjo tolažbo; in prosimo Presveto Srce za milost, da bi mogli tudi mi tolažiti. To je milost, za katero je potrebno prositi, medtem ko si pogumno prizadevamo, da bi se odprli, si pomagali, nosili bremena drug drugemu. To velja tudi za prihodnost zdravstva, zlasti »katoliškega« zdravstva: podeliti, podpirati drug drugega, iti naprej skupaj.

Naj Jezus odpre srca tistih, ki skrbijo za bolnike, za sodelovanje in povezanost. Tvojemu Srcu, Gospod, izročamo poklicanost k skrbi: daj, da bi nam bila ljuba vsaka oseba, ki se nam približa v stiski. Amen.