PAPEŽ

Sveti oče o italijanskih izseljencih: Migranti so blagoslov za naše Cerkve v Evropi

S papežem Frančiškom so se srečali udeleženci simpozija »Italijani v Evropi in krščansko poslanstvo«. V ospredju papeževega govora je bila migracija kot stvarnost, ki se tiče tudi »nas«. Dejal je, da nam izseljevanje Italijanov v ostale evropske države pomaga razumeti, da je Evropa »naš skupni dom«. Izpostavil pa je tudi pomembno vlogo »dialoga med generacijami«.

Andreja Červek – Vatikan

Papež se je v govoru, namenjenem udeležencem simpozija o italijanskih izseljencih in njihovem krščanskem poslanstvu, dotaknil treh tematik ter spregovoril o migraciji, Evropi kot skupnem domu ter o pričevanju vere. Kot je dejal, tema simpozija govori o »pastoralni vnemi,« ki spodbuja k poznavanju realnosti, v tem primeru »italijanske mobilnosti«, po drugi strani pa govori o »misijonarski želji«, saj je migracija lahko tudi kvas nove evangelizacije v Evropi.

Migracija

Na migrante pogosto gledamo kot na »druge«, kot na tujce. V resnici, če samo pogledamo podatke o tem pojavu, ugotovimo, da so migranti pomemben del »nas«, v primeru italijanskih izseljencev pa tudi osebe, ki so nam blizu: naše družine, naši mladi študenti, diplomanti, brezposelni, naši podjetniki. Italijanska migracija razkriva »Italijo kot otroka«, ki hodi predvsem po Evropi in po svetu, kot je to zapisal škof Geremia Bonomelli, ustanovitelj organizacije za pomoč izseljencem v Evropi in na Bližnjem vzhodu. Ta stvarnost je papežu Frančišku – kot je zatrdil – še posebej blizu, saj se je tudi njegova družina izselila v Argentino.

Evropa

Na drugem mestu je Frančišek spregovoril o Evropi. »Razumevanje italijanskega izseljevanja na evropsko celino mora prispevati k vedno večjemu zavedanju, da je Evropa naš skupni dom. Tudi Cerkev v Evropi ne more, da ne bi upoštevala na milijone izseljencev iz Italije in drugih držav, ki obnavljajo obličje mest in držav. Hkrati pa gojijo "sanje o združeni Evropi, sposobni prepoznati skupne korenine in se veseliti različnosti v njej" (Fratelli tutti, 10). To je lep mozaik, ki se ga ne sme iznakaziti ali pokvariti s predsodki ali sovraštvom, ki je zakrito z licemerstvom. Evropa je poklicana, da v današnjem času ponovno oživi svojo poklicanost k solidarnosti na podlagi subsidiarnosti.«

Pričevanje vere

Tretji poudarek papeževega govora se je nanašal na pričevanje vere s strani skupnosti italijanskih izseljencev v evropskih državah. »Zaradi svoje globoko zakoreninjene ljudske pobožnosti so sporočali veselje evangelija, pokazali so lepoto odprtih in gostoljubnih skupnosti ter z drugimi delili življenje krajevnih krščanskih skupnosti.« Za njihovo zgodovino je bil značilen »slog občestva in poslanstva«, pri čemer je papež izrazil upanje, da bo »oblikoval tudi njihovo prihodnost«. »To je čudovita nit, ki nas povezuje s spominom naših družin,« je izpostavil. »Kako ne bi pomislili na naše stare starše, ki so se izselili, in na njihovo sposobnost, da so bili rodovitni tudi na ravni krščanskega življenja? To je dediščina, ki jo je treba varovati in zanjo skrbeti ter poiskati poti za poživitev oznanjevanja in pričevanja vere. To pa je zelo odvisno od dialoga med generacijami, zlasti med starimi starši in vnuki.« Kot je dodal papež, se mladi, ki se danes gibljejo po Evropi, po veri zelo razlikujejo od svojih starih staršev, a so na splošno nanje zelo navezani. »Ključnega pomena je, da ostanejo navezani na korenine: ravno v trenutku, ko živijo v drugih evropskih okoljih, je življenjski sok, ki ga črpajo iz svojih korenin, od svojih starih staršev, sok človeških in duhovnih vrednot, dragocen. Če obstaja ta dialog med generacijami, nas izrazne oblike ljudske pobožnosti nas lahko marsičesa naučijo, zlasti v času, ko razmišljamo o novi evangelizaciji« (prim. Evangelii gaudium, 126).

Migranti so blagoslov za naše Cerkve v Evropi

Papež Frančišek je v nadaljevanju govora spomnil na latinskoameriško izkušnjo ter dejal, da so »priseljenci, če jim pomagamo pri integraciji, blagoslov, bogastvo in novo darilo, ki družbo spodbuja k rasti« (Fratelli tutti, 135). Kot je dodal, enako lahko rečemo tudi za Evropo. »Migranti so blagoslov za naše Cerkve v Evropi in v njih. Če so integrirani, lahko pomagajo dihati zrak različnosti, ki obnavlja edinost; lahko negujejo obličje katoliškosti; lahko pričujejo o apostolskosti Cerkve; lahko ustvarjajo zgodbe svetosti.« Spomnil je na sveto Frančiško Saverio Cabrini, redovnico iz Lombardije, ki je bila izseljenka med izseljenci in prva državljanka ZDA, razglašena za svetnico. Dodal je še, da »so migracije spremljale in lahko podpirajo ekumensko pot v različnih evropskih državah, kjer verniki večinoma pripadajo reformiranim ali pravoslavnim skupnostim, in sicer s srečanjem, odnosi in prijateljstvom«.