Išči

Papež klarisam: nosite na ramenih bolečine in grehe Cerkve

Po prihodu v Assisi v petek, 12. novembra, se je papež Frančišek podal v Samostan svete Klare, da bi pozdravil klarise, preden bi se podal v Baziliko Svete Marije Angelske na srečanje z ubogimi. Redovnice je prosil, naj molijo, da Cerkev ne bi bila pokvarjena in da bi škofje in duhovniki bili pastirji in ne predstojniki uradov.

Papež Frančišek

SREČANJE S KLARISAMI V SAMOSTANU V ASSISIJU

12. novembra 2021

Vedno praznujejo. To je prava klarisa, ta… Kajti sv. Avguštin je o tem rekel, da moramo biti vedno pozorni. Dejal je: »Bojim se, da bi Gospod šel mimo in jaz ne bi opazil, da gre mimo.« Ta pozornost Duha, in tudi vas kot neveste, ki vedno čaka, da bo Gospod prišel mimo. Lepo je biti pozoren. Pozorna duša, ne duša, ki je raztresena vsepovsod, ne, pozorna, čakajoč Gospoda. Všeč mi je, kadar naletim na kontemplativke, ki so pozorne. Da bi bili pozorni, moramo biti mirni v treh stvareh.

Imeti mir v glavi. Kajti včasih, veš, glava potuje… Vedno obstajajo ljudje, tudi jaz, vsi, s skušnjavo, da bi bili povsod, da bi gledali… Kot otrok se spomnim, da je bila v soseščini gospa, ki so ji pravili – ne vem, če je prevod pravi – »oknarica«, ker je za okenskimi rešetkami ves dan gledala, kar se je dogajalo. Ne, takšna pozornost ni potrebna, ker je razpršena v dogajanju. Pozornost čistega duha pa je pozorna na to, kar se zgodi, ker misli dobro. Na primer, um, ki dobro razmišlja, je um, ki ne izgublja časa v mislih za klepet z drugimi. O ljudeh misli dobro. Slabo misli že hudič, kajne? On sam zadošča. Torej veder um.

Druga stvar, da bi bili pozorni na Gospoda, je vedro srce. Vedno se vračajte na začetek poklica: zakaj sem bil jaz poklican? Da bi naredil kariero? Da bi prišel do tega ali onega mesta? Ne. Da bi ljubil in da bi se pustil ljubiti. Vedno se vračajte na začetek poklicanosti. Vsak izmed nas ima v srcu začetek poklicanosti. Vračajte se v spominu in tako uravnajte srce s tem, kar je srce čutilo v tistem trenutku. Veselje, da bi hodili za Jezusom, da bi ga spremljali.

In potem vedrina rok. Res je, da se morate za molitev postaviti tako [naredi gesto sklenjenih rok]; a roke se morajo tudi premikati, da delajo. Da bi rekli: posvečen ali posvečena, ki ne dela, naj ne je. To pravi Pavel v pismu Tesaloničanom: kdor ne dela, naj ne je. Um, srce in roke, ki vedno delajo to, kar morajo delati in ne delajo nič drugega.

Takšno je, bi rekel, ravnovesje posvečenega, posvečene, redovnice. Gre za goreče ravnovesje, ne za hladno ravnovesje: je polno ljubezni in zavzetosti. In ni težko opaziti, kdaj gre Gospod mimo, da ga ne pustimo iti mimo, ne da bi slišali, kaj hoče reči.  To je vaše delo. Nositi na ramenih probleme Cerkve, bolečine Cerkve in tudi – upal bi si reči – grehe Cerkve, naše grehe, škofov, škofje smo grešniki, vsi; grehe duhovnikov; grehe posvečenih duš… in jih prinašati pred Gospoda: »Grešniki so, a pozabi, odpusti jim,« vedno s prošnjo za Cerkev.

Ni nevarnost biti grešniki. Če bi sedajle vprašal: »Katera med vami ni grešnica?« ne bi nobena spregovorila. Pravimo: vsi smo grešniki. Nevarnost je, da greh postane nekaj običajnega, kot nekaj normalnega. Kajti kadar greh, neka grešna drža, postane takšna, ni več greh, ampak postane pokvarjenost. Pokvarjeni pa ni sposoben prositi za odpuščanje, ni sposoben spoznati, da se je zmotil. Pot pokvarjenosti ima samo enosmerno vozovnico, povratno zelo težko. Nasprotno pa življenje grešnikov čuti potrebo po prošnji za odpuščanje. Nikoli ne izgubite tega občutka, da je treba prositi za odpuščanje, vedno.

Kaj to pomeni? Da smo grešniki, da pa nismo pokvarjeni. Če nekdo v določenem trenutku reče: »Ne, ne čutim, da bi moral prositi za odpuščanje,« pozor: stopaš po poti pokvarjenosti. Prosite, da Cerkev ne bi bila pokvarjena, kajti pokvarjenost Cerkve je odurna! To je »visoko kakovostna« pokvarjenost: pokvarjeni duhovniki, škofje, sestre so najvišje kakovosti! Pomislimo na janzenistične redovnice, na primer iz Port Royala: bile so čiste kot angeli, a so pravili, da so bile ošabne kot hudič. To je pokvarjenost najvišje kakovosti, pokvarjenost dobrih ljudi. Obstaja pregovor, ki pravi: »Corruptio optimi pessima,« se pravi, da je pokvarjenost tistih, ki so najboljši, slaba, je najhujša. Vedno s ponižnostjo, da se čutimo grešniki, kajti Gospod vedno odpušča, pogleda v drugo smer. Vse odpušča.

Neki spovednik, ki je v Buenos Airesu, še vedno spoveduje pri 94, vedno ima vrsto pred spovednico, kapucin je, ima vrsto ljudi, vrsto moških, žensk, otrok, fantov, delavcev, duhovnikov, škofov, redovnic, vseh, vsa čreda Božjega ljudstva se je hodila spovedovat k njemu, ker je dober spovednik … Nekega dne je prišel na škofijo, ni bil še tako star, moral je imeti 84 let, prišel je k meni in mi rekel: »Veš- tikal me je, vse je tikal – veš, obstaja problem … » - »Povej mi, povej mi.« - »Včasih se ne počutim dobro, ker preveč odpuščam… In občutim nekaj v sebi…« Bil je mož velike molitve, velike kontemplacije. »Povej mi, Luigi, kaj storiš, kadar se tako počutiš?« - »Ah, v kapelo grem in molim ter rečem: 'Gospod, odpusti mi, ker sem preveč odpuščal'« - »Toda ti imaš široke rokave?« - »Ne, ne, resno govorim, odpuščam, ker rad odpuščam.« Nekoč sem mu dejal, ne takrat, prej: »Pa se spomniš, da kdaj ne bi odpustil?« - »Ne, ne spomnim se.« Dober spovednik, kajne? »In kaj storiš?« - »Grem v kapelo, gledam tabernakelj: 'Gospod, odpusti mi, preveč sem odpuščal!' A v določenem trenutku mu rečem: 'Toda pozor, ti si mi dal ta slab zgled!'« Bog odpusti vse. Zahteva samo našo ponižnost, da prosimo za odpuščanje. Zato je pomembno, da ne izgubimo te navade, da prosimo za odpuščanje, ki je krepost. Kdor je pokvarjen, pa jo izgubi. Grešniki da, pokvarjenci ne!

Spraševal sem se: ali je Marija kdaj prosila za odpuščanje? Brezmadežna… To je teološko vprašanje, ki ga je treba postaviti redovnicam… Ne verjamem, da je bila Marija vedno »nad samo seboj«: za majhne stvari, v katerih se ji je zdelo, da se je zmotila, se je gotovo opravičila Gospodu, čeprav niso bile objektivne, a bilo je tako. Na primer, mislim na tisto potovanje v Jeruzalem, ko je deček izginil in je ostal tam. Toda koliko krat bo morala prositi za odpuščanje: »Morala bi biti bližje…« V življenju so take stvari, kajne? Zakaj to govorim, postavljam to vprašanje? Ker mora tudi tisti, ki je najbolj popoln, imeti srce odprto, da prosi za odpuščanje, vedno. To je najlepše, da nam je odpuščeno.

Včeraj popoldne sem bil s skupino mladih, ki oznanja evangelij današnjim mladim. Tudi mladi umetniki, tisti iz skupin, ki delajo te nove stvari, predvsem v Združenih državah, v Hollywoodu, na tem področju. Pokazali so mi – nekaj kosov – s temi mladimi, za katere nekateri pravijo, da ne verjamejo niti v svoj nos … prikazali so priliko o izgubljenem sinu: zgodba o modernem, aktualnem fantu, ki zapravi očetov denar, ki se zaplete v vse pregrehe in potem na koncu, ko govori s prijateljem, pravi: »Nisem srečen, žalosten sem, ker pogrešam očeta, pogrešam očeta. Napravil sem vso to packarijo in zašel na slabo pot, ki mi ne pomaga… Vendar si ne upam vrniti se domov, ker me je strah, da me bo oče zavrnil ali ne pretepel ali me razžalil … Ni mi všeč.« In on mu pravi: »Kaj nimaš nobenega prijatelja, ki bi šel nekoliko preizkusit očeta: 'Kaj bi se zgodilo, če bi se tvoj sin vrnil?' – »Ne, nikogar več nimam.« - »No, če hočeš, grem lahko jaz, rekel mu bom, naj ti da znamenje.« - »Kakšno znamenje pa?« Govorila sta o tem. In na koncu pravi: »Grem tja, govoril bom s tvojim očetom, povedal mu bom, da si želiš prositi za odpuščanje in se vrniti, vendar ne veš, če boš dobro sprejet. In če te bo dobro sprejel, naj da na teraso bel robec, ki bo dobro viden.« Sin se je podal na pot in ko je bil blizu doma, je videl: videl je hišo polno belih robčkov! To pomeni, da naše roke niso dovolj, da bi sprejele vse tisto, kar nam On daje, tudi takrat kadar smo grešniki in ga prosimo odpuščanja. Takšno je preobilje našega Očeta: čaka nas s hišo, oblečeno v mnogo belih robčkov, saj je  veliko bolj velikodušen!

Spomnim se, in s tem se vračam k odpuščanju – rad govorim o odpuščanju, ker je nekaj pozitivnega: bolj kot greh odpuščanje – ko je Peter vprašal Jezusa: »Kolikokrat moram odpustiti? Bo sedem krat v redu?« - »Sedemdeset krat sedem krat,« se pravi vedno. Še več, kakor nas uči očenaš, je odpuščanje drugim pogoj, da je nam odpuščeno. Ve na kapitlju na primer – to se bo zgodilo, mislim da ne tukaj, ampak mislimo na neki drugi samostan – se je ena od vas razjezila, obraz se ji je nekoliko skisal, recimo tako, »ker sem se razjezila na ono drugo, vendar me mora ona prositi dopuščanja, ker je bila ona…« Majhne stvari v skupnosti, vsi jih poznamo, tudi jaz sem bil v skupnosti in vem, kako je v skupnosti. Tudi na kuriji se zgodi kaj takega… Naredi prvi korak! Nasmehni se, samo nasmehni se! Kako lep dan je…

Ne vem, če sem o tem govoril že kdaj drugič: Terezija. Ko je morala iz kora pred večerjo deset minut prej, da je mater z imenom Sveti Peter pripeljala v obednico, kajti revica je povsod šepala; bila je nekoliko nepotrpežljiva in če se je je Terezija dotaknila, je rekla: »Ne dotikaj se me! Če se me dotakneš, je greh!« Včasih se zgodi takšna bridkost. In kaj je storila Terezija? Nasmehnila se je, vedno. Vodila jo je, jo posadila, ji odrezala kruh, vse, tako da ko so prišle druge sestre, je bilo vse pripravljeno za začetek večerje. Nekoč je bilo pritoževanje matere Sveti Peter zelo močno, Terezija pa je slišala plesno glasbo (v hiši zraven samostana) in rekla: »Tam so ljudje, ki plešejo, veseli ljudje, ljudje, ki se zabavajo … Vendar tega ne bi zamenjala za tisto, zame je to lepše.« Lepota bratske ljubezni.

Živeti to ljubezen pomeni imeti odprto srce, odprte roke, odprtega duha za srečanje z Gospodom, da ne bi šel mimo in jaz tega ne bi opazil.

Dobro. Kakšna morda misli: »Kdaj bo končal, ta duhovnik… je to postna pridiga?« Zahvaljujem se vam. Mislite na Cerkev. Mislite na ostarele, na dedke in babice, ki so tolikokrat »odpadni material«: nočejo jih imeti v družinah, ker so nadležni in jih nekam dajo … Mislite na družine, kako morata velikokrat delati oče in mama, da pridejo do konca meseca, da imajo kaj jesti. Molite za družine, da bodo znale dobro vzgajati svoje otroke. Mislite na otroke, na mlade in na tolike nevarnosti posvetnosti, ki naredi veliko slabega. In molite za Cerkev. Mislite na redovnice, na posvečene žene, kot ste ve, na tiste, ki morajo delati v šolah, v bolnišnicah. Mislite na duhovnike. Terezija je vstopila v Karmel, da bi molila za duhovnike: zelo smo potrebni tega, zelo potrebni. Molite, da bomo znali biti pastirji in ne voditelji uradov: da bi duhovniki bili škofje, da bi duhovniki imeli to pastoralnost, da bi bili pastirji.

Ne želim reči nič več. Mislim, da je bila postna pridiga dolga! Zelo se vam zahvaljujem.

ponedeljek, 15. november 2021, 12:04