Išči

Vatican News
2021.11.10  Udienza Generale

Papež sklenil cikel katehez o Pismu Galačanom: Krščanska svoboda je življenje v Duhu

Zadnja kateheza o Pismu Galačanom je bila namenjena krščanski svobodi. Papež je spodbudil, naj vedno molimo k Svetemu Duhu in ga kličemo: »Pridi!« Tako bomo hoditi v Duhu, kar pomeni v svobodi in veselju.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco v dvorani Pavla VI. sklenil cikel katehez o Pismu Galačanom. Apostol Pavel nam je v tem pismu govoril kot evangelizator, teolog in pastir. Svobodo, ki jo je prinesel Kristus, je branil z gorečnostjo, ki nas še danes gane. Galačanom je želel razložiti, da so tudi oni poklicani k svobodi.

Kot je dejal sveti oče, apostolov nauk v nas vzbuja navdušenje; čutimo se spodbujeni, da bi takoj stopili na pot svobode in »hodili v skladu z Duhom«. Vedno hoditi v Duhu nas osvobaja, je poudaril in spodbudil, naj z navzočnostjo Duha varujemo svobodo. Smo svobodni kristjani, ne priklenjeni na preteklost v slabem pomenu besede, ne priklenjeni na prakse. Krščanska svoboda nas dela zrele.

Svetopisemski odlomek: Gal 6,9-10.18

»Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem, še posebej pa domačim po veri. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen.«

Kateheza: Ne utrudimo se

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Prispeli smo do zaključka katehez o Pismu Galačanom. O kolikih drugih stvareh, navzočih v tem besedilu svetega Pavla, bi še lahko razmišljali! Božja beseda je neizčrpen vir. In apostol nam je v tem pismu govoril kot evangelizator, kot teolog in kot pastir.

Sveti škof Ignacij Antiohijski uporabi lep izraz, ko zapiše: »Samo en je učitelj, ki je govoril, in kar je rekel, se je zgodilo, kar pa je storil v tišini, je vredno Očeta. Kdor poseduje Jezusovo besedo, lahko sliši tudi njegov molk« (Epistula ad Ephesios, 15, 1-2). Lahko rečemo, da je apostol Pavel tej Božji tišini znal dati glas. Njegova najbolj izvirna spoznanja nam pomagajo odkriti pretresljivo novost, ki jo vsebuje razodetje Jezusa Kristusa. Bil je pravi teolog, ki je premišljeval Kristusovo skrivnost in jo posredoval s svojo ustvarjalno inteligenco. In prav tako je bil sposoben opravljati svoje pastoralno poslanstvo v izgubljeni in zmedeni skupnosti. To je počel z različnimi metodami: občasno je uporabljal ironijo, strogost, blagost. Uveljavljal je svojo avtoriteto apostola, a istočasno ni skrival slabosti svojega značaja. Moč Duha se je zares vtisnila v njegovo srce: srečanje s Kristusom Vstalim je osvojilo in spremenilo celotno njegovo življenje in on ga je v celoti posvetil služenju evangeliju. Takšen je Pavel.

Pavel ni nikoli pomislil na krščanstvo z ireničnimi potezami, ki je brez zagrizenosti in energije. Ravno nasprotno. Svobodo, ki jo je prinesel Kristus, je branil z gorečnostjo, ki nas še danes gane,

 zlasti če pomislimo na trpljenje in samoto, ki ju je moral prestajati. Prepričan je bil, da je prejel klic, na katerega je samo on lahko odgovoril; in Galačanom je želel razložiti, da so tudi oni poklicani k tej svobodi, ki jih je osvobodila vseh oblik suženjstva, saj jih je naredila za dediče starodavne obljube in v Kristusu za Božje otroke. Zavedal se je tveganj, ki jih je prinašalo takšno pojmovanje svobode, vendar pa ni nikoli zmanjševal posledic. Vernikom je odkrito in pogumno izpostavil, da svoboda ne pomeni svobodnjaštva in niti ne vodi v oblike domišljave samozadostnosti. Nasprotno, Pavel je svobodo postavil v senco ljubezni in njeno dosledno uresničevanje umestil v službo dejavne ljubezni. Ta celoten pogled je bil postavljen v okvir življenja po Svetem Duhu, ki vodi v izpolnitev postave, ki jo je Bog dal Izraelu, in nam preprečuje ponovni padec v suženjstvo greha.

Vedno obstaja skušnjava, da bi se vrnili nazaj. Ena od opredelitev kristjanov, ki je v Svetem pismu, pravi, da mi kristjani nismo ljudje, ki se vračajo nazaj. To je lepa opredelitev. Skušnjava je, da bi šli nazaj, da bi se tako počutili varneje. V tem primeru, da bi se vrnili k postavi in zanemarjali novo življenje Duha. To nas uči Pavel: resnična postava ima svojo izpolnjenost v življenju Duha, ki nam ga je dal Jezus. In to življenje Duha se lahko živi samo v svobodi, krščanski svobodi. To je ena najlepših stvari.

Zdi se mi, da se ob koncu teh katehez v nas lahko pojavi dvojna drža. Po eni strani apostolov nauk v nas vzbuja navdušenje; čutimo se spodbujeni, da bi takoj stopili na pot svobode in »hodili v skladu z Duhom«. Vedno hoditi v skladu z Duhom nas osvobaja. Po drugi strani pa se zavedamo svojih omejitev, saj vsak dan doživljamo, kako težko je biti pokoren Duhu in slediti njegovemu dobrotljivemu delovanju. Takrat nas lahko preplavi utrujenost, ki zmanjša navdušenje. Počutimo se obupane, šibke, včasih odrinjene na rob v primerjavi z življenjskim slogom posvetne miselnosti. Sveti Avguštin nam predlaga, kako  se naj odzovemo v tej situaciji, pri čemer se sklicuje na evangeljsko zgodbo o viharju na jezeru. Takole pravi: »Vera v Kristusa v tvojem srcu je kakor Kristus v čolnu. Poslušaš žalitve, se utrudiš, si pretresen, in Kristus spi. Prebudi Kristusa, pretresti svojo vero! Tudi sredi nemira si zmožen kaj narediti. Pretresi svojo vero. Kristus se bo prebudil in ti spregovoril ... Zato zbudi Kristusa ... Veruj v to, kar ti je bilo povedano, in v tvojem srcu bo nastal velik mir« (Govori, 163/B 6). V težavah smo kot – tako pravi sveti Avguštin – v čolnu v času nevihte. In kaj so storili apostoli? Prebudili Kristusa. Prebudi Kristusa, ki spi; ti pa si sredi nevihte. A On je navzoč. Edino, kar lahko storimo v težkih trenutkih, je, da prebudimo Kristusa, ki je v nas, vendar spi kot v čolnu. Točno tako je. V svojem srcu moramo prebuditi Kristusa in šele potem lahko premišljujemo o stvareh z njegovim pogledom, saj On vidi onkraj nevihte. Skozi njegov mirni pogled lahko vidimo panoramo, ki si je sami ne moremo niti predstavljati.

Na tej zahtevni, a zanimivi poti nas apostol opominja, da si ne smemo privoščiti utrujenosti pri delanju dobrega. Ne utrudite se, ko delate dobro. Zaupati moramo, da Duh vedno prihaja na pomoč naši šibkosti in nam daje podporo, ki jo potrebujemo. Zato se naučimo pogosteje klicati Svetega Duha! (...) Molitev k Svetemu Duhu je spontana: priti mora iz tvojega srca. V težkih trenutkih moraš prositi: »Pridi, Sveti Duh.« Ključna beseda je »pridi«. Pridi. A povedati jo moraš ti, s svojimi besedami. »Pridi, ker sem v težavah. Pridi, ker sem v temi. Pridi, ker ne vem, kaj naj storim. Pridi, ker bom padel. Pridi. Pridi. To je beseda Duha. Klicati Duha. Naučimo se pogosteje klicati Svetega Duha.

To lahko počnemo s preprostimi besedami ob različnih trenutkih v dnevu. In s sabo lahko imamo, morda v svojem žepnem evangeliju, lepo molitev, ki jo Cerkev moli na binkošti: »Pridi, pridi, Sveti Duh, / iz nebes na nas razlij / svoje lúči svetli sij! / Pridi, oče revežem, / ki deliš darove vsem, / pridi, srcem svetla luč! / Ti olajšaš nam bridkost, / ti si dušam sladki gost, / ti jih sládko poživiš ...« To je čudovita molitev. (...) Jedro molitve je »pridi«. Kakor so molili Devica Marija in apostoli v dneh, ko se je Jezus dvignil v nebo; ko so bili sami v zgornji sobi, so prosili: »Pridi. Naj pride Duh.« Dobro bo, če jo bomo pogosto molili. »Pridi, Sveti Duh.« Z navzočnostjo Duha varujemo svobodo. Svobodni bomo, svobodni kristjani, ne priklenjeni na preteklost v slabem pomenu besede, ne priklenjeni na prakse. Krščanska svoboda nas dela zrele. Ta molitev nam bo pomagala hoditi v Duhu, v svobodi in veselju, kajti ko pride Sveti Duh, pride veselje, pravo veselje. Naj vas Gospod blagoslovi. Hvala.

 

Photogallery

Sreda, 10. november 2021, 13:13

Zadnje avdience

Preberite vse >