Išči

Vatican News
"Prosimo danes Devico Marijo za veliko milost, za milost majhnosti: da bi bili otroci, ki zaupajo Očetu, prepričani, da On nikoli ne preneha skrbeti za nas." "Prosimo danes Devico Marijo za veliko milost, za milost majhnosti: da bi bili otroci, ki zaupajo Očetu, prepričani, da On nikoli ne preneha skrbeti za nas."   (Vatican Media)

Sveti oče: Z Bogom krhkosti niso ovire, ampak priložnosti

Papež Frančišek je med opoldansko molitvijo na 27. nedeljo med letom povabil, da bi se prepoznali kot majhne, saj je to prvi korak na poti, da bi lahko sprejeli Gospoda. Poudaril je, da z Bogom naše krhkosti niso ovire, ampak priložnosti, saj v njih odkrijemo, da On skrbi za nas.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Opoldanski nagovor papeža Frančiška

Dragi bratje in sestre, dober dan!
V evangeliju današnjega bogoslužja vidimo Jezusov odziv, ki je precej nenavaden: vznejevolji se. In najbolj presenetljivo je to, da ni nejevoljen zaradi farizejev, ki ga preizkušajo z vprašanji glede dopustnosti ločitve, ampak zaradi svojih učencev, ki z namenom, da bi ga zaščitili pred gnečo ljudi, grajajo nekatere otroke, ki jih prinašajo k Jezusu. Z drugimi besedami, Gospod ni nejevoljen zaradi tistih, ki z Njim razpravljajo, ampak zaradi tistih, ki zato, da bi ga razbremenili napora, od Njega oddaljujejo otroke. Zakaj? To je lepo vprašanje: le zakaj Gospod to stori?

Spomnimo se – to je bil evangelij pred dvema tednoma –, da se je Jezus s tem, ko je objel otroka, poistovetil z malimi: učil je, da je potrebno najprej služiti prav malim, to je tistim, ki so odvisni od drugih, ki so potrebni pomoči in ne morejo povrniti (prim. Mr 9,35-37). Kdor išče Boga, ga najde tam, v malih, v tistih, ki imajo potrebe: ne le potrebe po dobrinah, ampak potrebo po negi in tolažbi, kot so bolniki, ponižani, jetniki, migranti, zaporniki. Tam je On, v malih. To je razlog, da se Jezus vznejevolji: vsaka žalitev, storjena nekomu, ki je majhen, ubog, nezaščiten, je storjena Njemu.

Danes Gospod ponovno govori o tem nauku in ga dopolni. Doda namreč: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, ne pride vanj.« (Mr 10,15) To je novost: učenec mora ne samo služiti malim, ampak mora samega sebe prepoznati kot majhnega. Ali se vsakdo izmed nas prepozna majhnega pred Bogom? Premislimo, to nam bo pomagalo. Prepoznati se majhne, vedeti, da potrebujemo zveličanje, je nujno, da bi mogli sprejeti Gospoda. Je prvi korak za to, da bi se Mu odprli. Vendar pa pogosto na to pozabimo. V blaginji, v blagostanju, se slepimo, da smo samozadostni, da smo sami sebi dovolj, da ne potrebujemo Boga. Bratje in sestre, to je prevara, saj je vsakdo izmed nas potrebno bitje, vsakdo izmed nas je majhen. Iskati moramo svojo lastno majhnost in jo prepoznati. In tam bomo našli Jezusa.

V življenju prepoznati se majhne predstavlja izhodiščno točko za to, da bi postali veliki. Če pomislimo, ne rastemo toliko na podlagi uspehov in stvari, ki jih imamo, ampak predvsem v trenutkih bojev in krhkosti. Tam, v potrebi, zorimo; tam odpremo srce Bogu, drugim, smislu življenja. Ko se čutimo majhne pred določeno težavo, pred določenim križem, pred boleznijo, ko smo utrujeni in osamljeni, ne obupajmo. Tedaj pada maska površinskosti in na površje ponovno prihaja naša radikalna krhkost: to je naš skupni temelj, naš zaklad, saj z Bogom krhkosti niso ovire, ampak priložnosti. Lepa molitev bi bila naslednja: »Gospod, poglej moje krhosti,« in jih naštejmo pred Njim. To je dobra drža pred Bogom.

Prav v krhkosti namreč odkrijemo, kako Bog skrbi za nas. Evangelij danes pravi, da je Jezus zelo nežen z otroki: »Objemal jih je, polagal nanje roke in jih tako blagoslavljal.« (v. 16) Nasprotovanja, situacije, ki razodevajo našo krhkost, so priložnosti, privilegirane priložnosti za to, da izkusimo njegovo ljubezen. To dobro ve, kdor vztrajno moli: v trenutkih teme ali osamljenosti Božja nežnost do nas postane – tako rekoč – še bolj prisotna. Ko smo majhni, bolj čutimo Božjo nežnost. Ta nežnost nam podari mir, dá nam rasti, saj se Bog približa na svoj način, ki je bližina, sočutje in nežnost. In ko se počutimo majhni, iz kakršnega koli razloga, se Gospod bolj približa, čutimo ga bližje. Podari nam mir, daje nam rasti.. V molitvi nas Gospod privije k sebi, kakor oče svojega otroka. Tako postanemo veliki: ne v varljivem domišljanju glede lastne samozadostnosti, ampak v trdnosti, da v Očeta položimo vsako upanje. Prav tako kakor delajo otroci.

Prosimo danes Devico Marijo za veliko milost, za milost majhnosti: da bi bili otroci, ki zaupajo Očetu, prepričani, da On nikoli ne preneha skrbeti za nas.

Verniki na Trgu sv. Petra
Verniki na Trgu sv. Petra
Nedelja, 3. oktober 2021, 13:19

Angel Gospodov je molitev, ki jo v spomin na večno skrivnost učlovečenja molimo trikrat na dan: ob sedmih zjutraj, ob poldne in ob večernem zvonjenju, ko se začne mračiti. Ime Angel Gospodov izhaja iz prvih dveh besed molitve Angel Gospodov je oznanil Mariji. To molitev moli papež z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra opoldne vsako nedeljo in praznik. Sveti oče ima pred molitvijo Angel Gospodov kratek nagovor na podlagi dnevnih beril. Molitvi in blagoslovu sledi pozdrav romarjev. Od velike noči do binkošti je namesto molitve Angel Gospodov molitev Raduj se Kraljica nebeška, s katero se spominjamo vstajenja Jezusa Kristusa. Na koncu obeh molitev se trikrat zmoli Slava Očetu.

Zadnje opoldanske molitve

Preberite vse >