Pri papežu bolnišnični farmacevti: Etična razsežnost bistvena. Splav je umor

Andreja Červek – Vatikan

Člani Italijanskega združenja bolnišnične farmacije in farmacevtskih storitev v zdravstvenih ustanovah, ki jih je v četrtek, 14. oktobra, v avdienco sprejel papež Frančišek, so se v Rimu udeležili kongresa. Po papeževih besedah je kongres priložnost, da se ponovno poudari »pomembnost nacionalnega javnega zdravstvenega sistema, ki je nujen element za zagotavljanje skupnega dobrega in socialne rasti v državi«, pri čemer je izpostavil pandemijo, ki je spremenila in spreminja način načrtovanja, organiziranja in upravljanja zdravstva in zdravja. In v zvezi s tem je Frančišek želel zbranim na avdienci nakazati tri poti, ki jim naj sledijo pri svojem delu.

Vsakodnevna rutina in skrito služenje

Najprej se je navezal na lik gostilničarja iz prilike o dobrem samarijanu, ki je bil naprošen, naj sprejme ranjenega moža in zanj poskrbi, dokler se samarijan ne vrne (prim. Lk 10,35). V tem bolničarju lahko vidimo dva pomembna vidika dela bolnišničnega farmacevta: vsakodnevna rutina in skrito služenje. »To sta vidika, skupna mnogim drugim delom, ki zahtevajo potrpežljivost, stalnost in natančnost ter ne prinašajo zadovoljstva zaradi videza, saj so slabo vidni. Ravno zato, če jih spremljata molitev in ljubezen, ustvarjajo "svetost vsakdanjosti". Kajti brez molitve in brez ljubezni – to dobro veste – ta rutina postane suhoparna.«

Strokovnost bolnišničnega farmacevta

Druga pot se nanaša na posebno razsežnost bolnišničnega farmacevta, in sicer na njegovo strokovnost, podiplomsko specializacijo. Bolnišnični farmacevt skupaj z zdravnikom raziskuje, preizkuša in predlaga nove poti, vedno v neposrednem stiku z bolnikom. Gre za sposobnost razumevanja bolezni in bolnika, prilagajanje zdravil in odmerkov, včasih pa tudi pristopanje k najbolj zapletenim kliničnim situacijam. Farmacevt namreč lahko upošteva splošne učinke, ki so več kot le vsota posameznih zdravil za različne bolezni. Včasih se sreča z bolnikom, drugič je bolnišnična lekarna eden od nevidnih oddelkov, ki poskrbi, da vse skupaj deluje, vendar je bolnik vedno prejemnik vaše oskrbe.

Etična razsežnost: splav je umor, naša dolžnost je bližina

Tretja pot pa se nanaša na etično razsežnost poklica, pri čemer je papež izpostavil dva vidika: osebnega in družbenega. V zvezi z osebno etično ravnijo je ponovno spregovoril o splavu. Kot je dejal, farmacevt na individualni ravni uporablja zdravilne snovi, ki se lahko spremenijo v strupe. Pri tem gre za stalno budnost, tako da je »cilj vedno bolnikovo življenje v njegovi celovitosti«. »Vedno ste v službi človeškega življenja. To lahko v nekaterih primerih pomeni ugovor vesti, ki ni nezvestoba, ampak nasprotno, zvestoba vašemu poklicu, če je upravičeno motivirana.« Kot je pripomnil, je danes nekoliko v modi, da se misli, ali ne bi dobro odpraviti ugovora vesti. Vendar pa je etična razsežnost tesni del vsakega zdravstvenega delavca in o tem se nikoli ne bi smeli pogajati. Gre namreč za največjo odgovornost zdravstvenih delavcev. »Je pa tudi obsodba krivic, storjenih v škodo nedolžnemu in nezaščitenemu življenju. Gre za zelo občutljivo temo, ki zahteva veliko strokovnosti in poštenosti.« Pri tem je papež Frančišek izpostavil temo splava ter poudaril, da je o tem zelo jasen: »To je umor in ni dovoljeno postati sostorilec. Naša pozitivna dolžnost je bližina: biti blizu v teh situacijah, zlasti ženskam, tako da ne bi začele razmišljati o splavu kot rešitvi, ker to v resnici ni rešitev,« je poudaril.

Socialna pravičnost in nevarnost kulture odmetavanja

Druga raven etične razsežnosti farmacevtskega poklica je socialna pravičnost, ki je prav tako zelo pomembna. Zdravstvene strategije, ki so usmerjene v uresničevanje pravičnosti in skupnega dobrega, morajo biti ekonomsko in etično trajnostne. V italijanski nacionalni zdravstveni službi je vsekakor velik pomen pripisan vsesplošnemu dostopu do oskrbe, vendar farmacevt ni zgolj izvajalec. Zato upravljavska in finančna merila niso edini element, ki ga je treba upoštevati. »Kultura odmetavanja ne sme vplivati na vaš poklic,« je zatrdil papež. »Tudi na tem področju moramo biti vedno budni. Bog, naš Oče, skrbi za zemljo ni zaupal denarju, ampak nam: moškim in ženskam. Mi imamo to nalogo! Namesto tega pa so moški in ženske žrtvovani malikom dobička in potrošnje: to je kultura odmetavanja.  Ta ugotovitev, ki se je prvotno nanašala na okolje, še bolj velja za zdravje ljudi.«

Ne samo etični pomen, ampak tudi človeški

Ob koncu govora je papež dejal, da upravljanje virov in skrb za to, da se ne zapravlja, kar je zaupano v roke posameznega farmacevta, nima le ekonomskega pomena, ampak tudi etičnega, še več: ima človeški pomen. Navedel je pozornost do podrobnosti, nakup in skladiščenje izdelkov, njihovo pravilno uporabo in namenjanje tistim, ki jih nujno potrebujejo, ter odnos z različnimi zdravstvenimi delavci in s strukturami. Zbranim se je zahvalil za srečanje ter izrazil upanje, da bi lahko »nadaljevali s svojim delom, ki je tako človeško, tako vredno, tako veliko in pogosto tako tiho, da ga nihče ne opazi«.