Papež na Lateranski univerzi ob ustanovitvi študijskega programa o ekologiji in okolju
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Sveti oče je zbrane tudi nagovoril. Spomnil je, da smo vsi povabljeni k odprtosti in zastonjskosti, da bi mogli odgovoriti na kulturni kontekst, v katerem izzivi zahtevajo konkretnost, natančnost in sposobnost soočanja.
Postaviti temelje za dialog z vsemi
»Vesel sem, da sem med vami ob tem akademskem dejanju, ki je posvečeno ekološkim in okoljskim tematikam. Njegov namen je prav tako postaviti temelje za odprt in strukturiran dialog z vsemi, glede tega, kako spoznati in poslušati glas našega skupnega doma, ki ga je potrebno varovati in zanj skrbeti. Dogodka se udeležuje ekumenski patriarh Bartolomej, s katerim nama je skupna dolžnost oznanjevanja ljubezni do stvarstva in prizadevanje za njegovo varovanje. Medtem ko se je pripravljala okrožnica Laudato si’, je bila močna svetloba, ki je prihajala od njega in iz Cerkve v Carigradu. Varovati stvarstvo "je eden izmed načinov ljubezni, da postopoma preidemo od tega, kar hočem jaz, k temu, kar potrebuje Božji svet. Je osvoboditev od strahu, od pohlepa in odvisnosti." (Konferenca v samostanu Utstein, Norveška, 23. junij 2003) To je patriarh dejal leta 2003.«
Kompleksnost ekološke krize terja odgovornost in konkretnost
Sveti oče je v nadaljevanju dejal, da je danes »skupno razmišljanje Kristusovih učencev uspelo prodreti v mnoge kontekste; združilo je interese, ki so sicer pogosto oddaljeni, na primer v okviru mednarodnih organizacij ali posebnih večstranskih konferenc, posvečenih različnim sektorjem ali ekosistemom.« Takšen primer je po papeževih besedah nedavno sporočilo, ki ga je skupaj s patriarhom Bartolomejem in nadškofom Welbyjem pripravil v luči bližnjega srečanja COP26 v Glasgowu. »Menim, da se vsi zavedamo: zlo, ki ga povzročamo planetu, ni več omejeno le na škodo podnebju, vodi in zemlji, ampak ogroža življenje sámo na zemlji. Ob tem ni dovolj ponavljati izjav, ob katerih se dobro počutimo, ker se med ostalimi stvarmi zanimamo tudi za okolje: ne. Kompleksnost ekološke krize namreč terja odgovornost, konkretnost in kompetentnost. Zelo me je pretreslo, ko je eden izmed znanstvenikov na srečanju z njimi in z verskimi voditelji, rekel: "Moja nečakinja, ki se je rodila prejšnji mesec, bo morala živeti v svetu, v katerem se ne bo dalo živeti, če se stvari ne spremenijo.«
Odgovornost univerze za formacijo
Papež je poudaril, da je univerza »privilegiran kraj formacije in priprave, kjer se srečujejo različna znanja, kjer se študenti in profesorji združujejo, da razmišljajo in ustvarjalno načrtujejo nove poti, ki jih je potrebno prehoditi.« Univerza je po njegovih besedah odgovorna tudi za »oblikovanje ekološke zavesti in razvijanje raziskovanja za varovanje skupnega doma. Akademska dejavnost je prav tako poklicana spodbujati celostno ekološko spreobrnjenje, da bi se mogla ohraniti lepota narave; v prvi vrsti s ponovno vzpostavitvijo potrebne povezanosti med naravoslovnimi in družboslovnimi vedami s tem, kar ponuja teološko, filozofsko in etično razmišljanje, to pa bi navdihnilo pravne predpise in zdravo ekonomsko vizijo.«
Zahvala Unescu ob ustanovitvi katedre
Kot je izpostavil papež Frančišek, je bila na tokratnem srečanju na najvišji stopnji zastopana tudi Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco), kateri je zaupana naloga ohranjanja svetovne kulturne in naravne dediščine in spodbujanja ved v njihovi dinamičnosti, predvsem preko formacije. Ob tem se je Unescu zahvalil za dejavno pozornost, ki jo je namenil pobudi z ustanovitvijo katedre »O prihodnosti izobraževanja za trajnostnost«.
Ekumensko in medversko sodelovanje
»To so duh, predpostavke in namen, zaupani novemu študijskemu programu o ekologiji in okolju, ki se danes začenja na tej Univerzi.« Sveti oče je poudaril, da je program vključen tudi v pot polnemu cerkvenemu občestvu naproti, zato bo deloval skupaj s sedežem apostola Andreja, z odprtostjo in pozornostjo na krščanske Cerkve, različne verske skupnosti, tiste, ki iščejo in se imajo za neverne. »Biti bo moral stičišče za premišljevanje o celostni ekologiji, ki lahko sprejema različne izkušnje in misli ter jih združuje z lastno metodo znanstvenega raziskovanja.«
Postati glas tistih, ki nimajo glasu
»Pričakovanja glede ciljev trajnostnega razvoja, ki jih je potrebno doseči do leta 2030, se oddaljujejo, skupaj z natančnejšimi cilji, povezanimi z zaščito zraka, vode, podnebja ali bojem proti dezertifikaciji. Mogoče zato, ker smo te cilje povezali le z vzročno-posledičnim odnosom, morda v imenu učinkovitosti, pri tem pa pozabili, da "ni ekologije brez ustrezne antropologije" (Okrožnica Laudato si ', 118). Brez prave celostne ekologije bomo imeli "novo neravnovesje, ki ne le, da ne bo rešilo težav, ampak bo dodalo še druge" (prav tam).« Namen posebnega študijskega programa je nadalje ta, da bi se tudi med verniki zanimanje za okolje preoblikovalo v poslanstvo, ki ga opravljajo ljudje, ki so za to ustrezno izobraženi in pripravljeni. To je po papeževih besedah največja odgovornost do tistih, ki so zaradi degradacije okolja izključeni, zapuščeni in pozabljeni. Gre za delo, h kateremu so »Cerkve in vsaka oseba dobre volje poklicane dati ves potreben prispevek, da bi postale glas tistih, ki nimajo glasu.«
Sejati lepoto, ne pa onesnaževanja in uničenja
Papež je ob koncu skupnosti Lateranske univerze zaželel, naj ponižno in vztrajno nadaljuje pri razbiranju znamenj časov. »Gre za držo, ki terja odprtost, ustvarjalnost, širše formativne ponudbe, pa tudi daritev, prizadevanje, transparentnost in poštenost v izbirah, posebej v tem času, ki ni lahek. Dokončno opustimo tisti "vedno se je delalo tako", zaradi katerega nismo verodostojni, saj ustvarja površinskost in odgovore, ki so veljavni le navidezno.« Sveti oče je spomnil, da smo vsi povabljeni k odprtosti in zastonjskosti, da bi mogli odgovoriti na kulturni kontekst, v katerem izzivi zahtevajo konkretnost, natančnost in sposobnost soočanja. »Naj nas bog napolni s svojo nežnostjo in na našo pot izlije moč svoje ljubezni, "da bomo sejali lepoto, ne pa onesnaževanja in uničenja."« (Laudato si’, 246)