Janez Pavel I. kmalu blaženi: Ne le teološka misel, ampak predvsem teološka praksa

Andreja Červek – Vatikan

Novica, da je bil priznan čudež na priprošnjo Božjega služabnika papeža Janeza Pavla I. in s tem odprta pot za beatifikacijo, je prebivalce njegovega rojstnega kraja Canale d'Agordo navdala z velikim veseljem. Dekret o priznanem čudežu, ki ga je 13. oktobra 2021 odobril papež Frančišek, se nanaša na ozdravitev brazilske deklice z nevrološko boleznijo, ki je po menju zdravnikov bila neozdravljiva.

Janez Pavel I.  se je kot Albino Luciani rodil 17. oktobra 1912 v kraju Forno di Canale, danes je to Canale d'Agordo, ki leži v Benečiji na severuvzhodu Italije. Veselje in hvaležnost živi celotna škofija Belluno. Kot je za Vatican News dejal škof Renato Marangoni, bodoči blaženi »s svojo svetostjo izraža tisti pojem sinodalnosti, za katerega papež Frančišek danes želi, da ga doživimo«. Po škofovih besedah je Janez Pavel I. to sinodalnost »izražal s svojim preprostim in neposrednim življenjem ter s trdnim zavedanjem vere. Njegova svetost je bila vidna od vsega začetka.«

Postopek za beatifikacijo Božjega služavnika Janeza Pavla I. je trajal kar 43 let. A ta dolga pot je bila priložnost, da se je »zelo dobro poglobilo in raziskalo lik papeža Lucianija«, kot je pojasnil škof. Kar se je odkrilo, je presenetljivo, saj se je izrisal »lik človeka, ki je veliko delal na sebi in svoji osebnosti ter zelo ljubil ljudi. Nikoli ni ničesar skrival, uporabljal je neposredno, pristno in globoko komunikacijo. Naši ljudje in naše skupnosti čutijo, da je zgodba Albina Lucianija rdeča nit, ki jih povezuje.«

Pontifikat Janeza Pavla I. je trajal le 33 dni. Za papeža je bil izvoljen 26. avgusta 1978, umrl pa je 28. septembra 1978 v vatikanski apostolski palači. »Janez Pavel I. je s svojimi 33 dnevi pontifikata dal vedeti, da se je treba zavedati, da se Cerkev spreminja. Kratkost njegove papeške službe je pripravila teren za izjemno osebnost Janeza Pavla II. To je bila priprava kot blisk svetlobe,« je dejal škof Marangoni.

Odkriti je treba tudi življenje papeža Janeza Pavla I. v obdobjih pred pontifikatom, ki po škofovih besedah niso bila lahka zaradi zgodovinskega konteksta. Najprej je bil škof v Vittoriu Venetu in nato beneški patriarh. »Lepo je ponovno odkriti, da je bil pastir, pozoren na potrebe ljudi. Papež Luciani je skozi čas ohranil linearnost, ki mu je omogočala, da je ohranjal bližino in pozornost v vseh najmanjših življenjskih situacijah. Zlasti najpreprostejši ljudje so zaznali prisotnost pastirja, ki je vstopil v njihovo življenje.«

Janeza Pavla I. pa je bil tudi teolog. Škof je izpostavil dva vidika njegove teološke misli: »Predvsem je bil človek, ki je živel v času drugega vatikanskega koncila, zato je njegova misel prečkala prehod, kjer se je spremenil določen način poglobitve nauka. Pot je nadaljeval s pogledom, uprtim v oči tistih, ki jim je namenjen nauk Cerkve. Drugi vidik se nanaša na dejstvo, da ni šlo le za teološko misel, ampak za teološko prakso, za služenje, ki ga je živel v vsakdanjem življenju. V bistvu gre za teologijo, ki izhaja iz njegove pastoralne izkušnje. Bil je predhodnik teološke metode, ki je danes morda bolj razširjena.«