Išči

Vatican News
2021.10.13 Udienza Generale

Kateheza: Krščanska svoboda pomeni odprtost za vsa ljudstva in kulture

Sveti oče nadaljuje cikel katehez o Pismu Galačanom. Tako kot pred enim tednom, je tudi med današnjo splošno avdienco govoril o krščanski svobodi. Spomnil je, da smo kristjani bili osvobojeni po Kristusovi smrti in vstajenju, ter poudaril, da nas ta novost življenja odpira za sprejemanje vseh ljudstev in kultur, hkrati pa tudi ljudstva in kulture odpira za večjo svobodo.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco, ki je potekala v vatikanski dvorani Pavla VI., dejal, da svoboda, ki smo jo dosegli po Gospodovi smrti in vstajenju, ni v nasprotju s kulturami, tradicijami, ki smo jih prejeli, ampak vanje vnaša novo svobodo, novost evangelija. Osvoboditev, pridobljena s krstom, nam namreč omogoča, da pridobimo polno dostojanstvo Božjih otrok, tako da ostajamo dobro ukoreninjeno v svojih kulturah, hkrati pa se odpiramo univerzalizmu vere, ki vstopa v vsako kulturo in v njej prepoznava klice resnice, jih razvija in v polnosti uresničuje.

Svetopisemski odlomek: Gal 5,1.13

»Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti. […] Vi, bratje, ste namreč poklicani k svobodi.«

Kateheza: Krščanska svoboda, univerzalni kvas osvoboditve

Na naši poti katehez o Pismu Galačanom, smo lahko postavili v ospredje to, kar je za svetega Pavla osrednje jedro svobode: dejstvo, da smo s smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa bili osvobojeni suženjstva greha in smrti. Z drugimi besedami: svobodni smo, ker smo bili osvobojeni, osvobojeni po milosti – ne zaradi plačila, osvobojeni po ljubezni, ki postane najvišja in nova postava krščanskega življenja. Ljubezen: svobodni smo, ker smo bili zastonj osvobojeni.

Danes bi rad izpostavil, kako nas ta novost življenja odpira za sprejemanje vseh ljudstev in kultur ter hkrati vsa ljudstva in kulture odpira za večjo svobodo. Sveti Pavel namreč pravi, da za tistega, ki sprejme Kristusa, ni več pomembno, ali je kdo jud ali pogan. Pomembna je samo »vera, ki deluje po ljubezni« (Gal 5,6). Verovati, da smo bili osvobojeni, in verovati v Jezusa Kristusa, ki nas je osvobodil: to je vera, ki deluje po dejavni ljubezni.

Obrekovalci so Pavla napadali zaradi te novosti ter trdili, da je takšno stališče zavzel zaradi pastoralnega oportunizma, tj. da bi »ugodil vsem«, in zmanjšal zahteve, ki jih je prejel od svoje bližnje verske tradicije. To je isti govor današnjih fundamentalistov – zgodovina se vedno ponavlja. Kot vidimo, kritika vsake evangeljske novosti ni samo stvar današnjega časa, ampak ima za seboj dolgo zgodovino. Vendar Pavel ne molči. Odgovori s parezijo – gre za grško besedo, ki kaže na pogum, moč –, ko pravi: »Koga si namreč skušam dobiti na svojo stran, ljudi ali Boga? Si mar prizadevam, da bi ugajal ljudem? Ko bi še hotel ugajati ljudem, ne bi bil Kristusov služabnik« (Gal 1,10). Že v svojem Pismu Tesaloničanom se je izrazil s podobnimi besedami, ko je rekel, da se pri svojem pridiganju ni nikoli »prilizoval«, prav tako »oznanjevanje ni bilo pretveza za pohlep« in tudi ni iskal »slave pri ljudeh« (prim. 1 Ts 2,5-6). To so poti pretvarjanja; vera, ki ni vera, je posvetnost.

Pavlova misel se ponovno pokaže kot globoko navdihnjena. Sprejeti vero zanj ne pomeni odpovedati se srcu kultur in tradicij, temveč le tistemu, kar lahko ovira novost in čistost evangelija. Kajti svoboda, ki smo jo dosegli po Gospodovi smrti in vstajenju, ni v nasprotju s kulturami, tradicijami, ki smo jih prejeli, ampak vanje vnaša novo svobodo, osvobajajočo novost, novost evangelija. Osvoboditev, pridobljena s krstom, nam namreč omogoča, da pridobimo polno dostojanstvo Božjih otrok, tako da ostajamo dobro ukoreninjeni v svojih kulturnih koreninah, hkrati pa se odpiramo univerzalizmu vere, ki vstopa v vsako kulturo, prepoznava prisotne klice resnice ter jih razvija in v polnosti uresniči dobro, ki ga vsebujejo. Sprejeti, da smo bili osvobojeni po Kristusu – njegovo trpljenje, smrt in vstajenje – pomeni sprejeti in prinesti polnost tudi v različne tradicije vseh ljudstev. Resnično polnost.

V klicu k svobodi odkrijemo pravi smisel inkulturacije evangelija. In kaj je ta pravi smisle?  Biti sposobni oznanjati blagovest Kristusa Zveličarja, pri tem pa spoštovati, kar je v kulturah dobro in resnično. To ni lahka stvar! Veliko je skušnjav, ko bi hoteli vsiliti svoj življenjski model, kakor da bi bil najrazvitejši in najvrednejši. Koliko napak je bilo storjenih v zgodovini evangelizacije, ko se je hotelo vsiliti en sam kulturni model! Uniformnost kot življenjsko pravilo ni krščanska! Edinost ja, uniformnost ne! Včasih se ni odreklo niti nasilju, samo da bi prevladal lastni zorni kot. Pomislimo na vojne. Na ta način je bila Cerkev prikrajšana za bogastvo mnogih lokalnih izrazov, ki s sabo nosijo kulturno tradicijo celotnih narodov. A to je ravno nasprotno krščanski svobodi! Na primer, na misel mi pride, ko se je uveljavil način apostolata na Kitajskem s p. Riccijem ali v Indiji s p. De Nobilijem. Nekateri so govorili, da to ni krščansko. Ja, je krščansko, umeščeno je v kulturo ljudstva.

Skratka, pogled na svobodo, ki je lasten Pavlu, je v celoti osvetljen in obogaten s skrivnostjo Kristusa, ki se je v svojem utelešenju – kot opozarja drugi vatikanski koncil – na določen način združil z vsakim človekom (prim. Gaudium et spes, 22). To pomeni, da ni uniformnosti, ampak obstaja raznovrstnost, združena raznovrstnost. Od tu izhaja dolžnost, da spoštujemo kulturno ozadje vsake osebe in jo postavimo v prostor svobode, ki je ne omejuje nobena prisila, narekovana s strani ene prevladujoče kulture. To je smisel tega, da si pravimo katoličani, da govorimo o katoliški Cerkvi: to ni sociološko poimenovanje, s katerim se razlikujemo od drugih kristjanov. Katoliški je pridevnik, ki pomeni univerzalen: katoliškost, univerzalnost. Univerzalna Cerkev, torej katoliška, pomeni, da je Cerkev po svoji naravi odprta za vsa ljudstva in kulture vseh časov, saj se je Kristus rodil, umrl in vstal za vse.

Po drugi strani pa se kultura po svoji naravi nenehno spreminja. Pomislimo, kako smo poklicani oznanjati evangelij v tem zgodovinskem trenutku velikih kulturnih sprememb, ko se zdi, da ima vedno bolj napredna tehnologija prevlado. Če bi se morali pretvarjali, da o veri govorimo tako kot v preteklih stoletjih, bi tvegali, da nas nove generacije ne bodo več razumele. Svoboda krščanske vere – krščanska svoboda – ne pomeni statične vizije življenja in kulture, temveč dinamično vizijo, dinamično vizijo tudi tradicije. Tradicija raste, vendar vedno z enako naravo. Zato se ne pretvarjajmo, da imamo svobodo v posesti. Prejeli smo dar, ki ga je treba varovati. To je svoboda, ki od vsakega od nas zahteva, da smo nenehno na poti, usmerjeni k njeni polnosti. To je stanje romarjev; to je stanje popotnikov, v nenehnem eksodusu: osvobojeni suženjstva, da bi hodili proti polnosti svobode. In to je velik dar, ki nam ga je dal Jezus Kristus. Gospod nas je zastonj osvobodil suženjstva in nas postavil na pot, da bi hodili v polnosti svobode.

Photogallery

Sreda, 13. oktober 2021, 13:22

Zadnje avdience

Preberite vse >