»Danes Gospod, iz doneče tišine križa, tudi tebe sprašuje: "Ali želiš biti moja priča?"« »Danes Gospod, iz doneče tišine križa, tudi tebe sprašuje: "Ali želiš biti moja priča?"« 

Sveti oče v Prešovu: Krščanstvo brez križa je posvetno in nerodovitno

Papež Frančišek je v torek zjutraj iz Bratislave z letalom odšel v Košice na vzhodu Slovaške, od tam pa v 47 kilometrov oddaljeni Prešov, kjer je na ploščadi Mestne športne dvorane vodil božansko liturgijo sv. Janeza Krizostoma. Le-ta je bila delno v stari cerkveni slovanščini, ena izmed prošenj pa je bila v romskem jeziku. Sveti oče je med homilijo poudaril, da je krščanstvo brez križa posvetno in nerodovitno ter spomnil, da je edina strategija, ki ji sledi priča križa, ponižna ljubezen.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Križ je bil sredstvo smrti in vendar je od tam prišlo življenje

»Mi – pravi sveti Pavel – oznanjamo Kristusa, križanega […], Božjo moč in Božjo modrost.« Po drugi strani apostol ne skriva, da križ v očeh človeške modrosti predstavlja vse kaj drugega: je »spotika« in »nespamet« (1 Kor 1,23-24). Križ je bil sredstvo smrti in vendar je od tam prišlo življenje. Bil je to, česar nihče ni hotel gledati, in vendar nam je razodel lepoto Božje ljubezni. Zato ga sveto Božje ljudstvo časti in ga bogoslužje obhaja na današnji praznik. Evangelij sv. Janeza nas vodi za roko in nam pomaga vstopiti v to skrivnost. Evangelist je bil namreč prav tam, pod križem. Zre Jezusa, že mrtvega, pribitega na križ, in zapiše: »Tisti, ki je videl, je pričeval.« (Jn 19,35) Sveti Janez vidi in pričuje.

Krščanstvo brez križa je posvetno in postane nerodovitno

Najprej je videti. Vendar pa kaj je videl Janez pod križem? Zagotovo to, kar so videli drugi: Jezus, nedolžen in dober, umre nasilne smrti med dvema razbojnikoma. Ena izmed tolikih krivic, ena izmed tolikih žrtev, ki ne spremenijo zgodovine, še en dokaz, da se potek dogodkov v svetu ne spreminja: dobri so odstranjeni in hudobni zmagajo ter uspevajo. V očeh sveta je križ poraz. In tudi mi smo v nevarnosti, da bi se zaustavili ob tem prvem pogledu, površinskem, da ne bi sprejeli logike križa; da ne bi sprejeli, da bi nas Bog rešil tako, da se nadenj zgrne zlo sveta. Ne sprejeti, razen z besedami, šibkega in križanega Boga, pomeni sanjati močnega in zmagovitega Boga. To je velika skušnjava. Kolikokrat težimo h krščanstvu v slogu zmagovalcev, k triumfalnemu krščanstvu, ki bi bilo pomembno in ugledno, ki bi bilo deležno slave in časti. Vendar pa je krščanstvo brez križa posvetno in postane nerodovitno.

Sveti Janez je v križanem Kristusu prepoznal Božjo slavo

Sveti Janez pa je v križu videl Božje delo. V križanem Kristusu je prepoznal Božjo slavo. Videl je, da On kljub temu, kar se je zdelo na zunaj, ni poraženec, ampak je Bog, ki se prostovoljno daruje za vsakega človeka. Zakaj je to storil? Lahko bi ohranil svoje življenje, lahko bi ostal na razdalji od naše najbolj bedne in surove zgodovine. Nasprotno pa je hotel vstopiti vanjo, se vanjo potopiti. Zato je izbral težjo pot: križ. Ker na zemlji ne sme biti osebe, ki bi bila tako obupana, da ga ne bi mogla srečati, celo tam, v tesnobi, v temi, v zapuščenosti, v pohujšanju lastne bede in lastnih napak. Bog je prišel prav tja, kjer se misli, da ga ne more biti. Da bi rešil vsakogar, ki je brez upanja, se je hotel dotakniti brezupa; da bi naš najgrenkejši obup naredil za svojega, je na križu zavpil: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 17,46; Ps 22,1) Krik, ki rešuje. Rešuje, ker je Bog vzel za svojo celo našo zapuščenost. In mi, zdaj, z Njim, nismo več sami; nikoli.

Zreti Križanega in Mu odpreti srce

Kako se lahko naučimo videti slavo v križu? Nekateri svetniki so učili, da je križ kakor knjiga, ki jo je zato, da bi jo poznali, potrebno odpreti in prebrati. Ni dovolj kupiti knjigo, jo prelistati in jo doma postaviti na ogled. Enako velja za križ: naslikan je ali izklesan v vsakem kotu naših cerkva. Križi so brezštevilni: okoli vratu, v hiši, v avtu, v žepu. Vendar pa ne koristi, če se ne zaustavimo in gledamo Križanega ter mu ne odpremo srca; če ne dopustimo, da nas osupnejo njegove rane, odprte za nas; če se srce ne razširi od ganjenosti in ne jočemo pred Bogom, ki je ranjen iz ljubezni do nas. Če ne storimo tako, križ ostaja neprebrana knjiga, katere naslov in avtor sta dobro znana, vendar pa ne vpliva na življenje. Ne zreducirajmo križa na nabožni predmet ali še manj na politični simbol, na znamenje verskega in družbenega pomena.

Od zrenja k pričevanju; zgled mučencev

Iz zrenja Križanega izhaja drugi korak: pričevati. Če se pogled potopi v Jezusa, njegovo obličje začne odsevati na našem: njegove poteze postanejo naše, Kristusova ljubezen nas osvoji in preoblikuje. Mislim na mučence, ki so v tem narodu pričevali Kristusovo ljubezen v zelo težkih časih, ko je vse svetovalo, da bi bili tiho, da bi se umaknili v zavetje, da ne bi izpovedovali vere. Vendar pa niso mogli, da ne bi pričevali. Koliko velikodušnih oseb je trpelo in umrlo tukaj na Slovaškem zaradi Jezusovega imena! Gre za pričevanje iz ljubezni do Njega, ki so ga dolgo zrli. Tako zelo, da so mu postali podobni, tudi v smrti.

Priča križa sledi eni sami strategiji: ponižni ljubezni

Vendar pa mislim tudi na naše čase, v katerih ne manjka priložnosti za pričevanje. Tukaj, Bogu hvala, ni tistih, ki preganjajo kristjane, kakor na premnogih drugih koncih sveta. Vendar pa lahko pričevanje ogrozita posvetnost in povprečnost. Križ pa zahteva jasno pričevanje. Saj križ ne želi biti zastava, ki jo je potrebno dvigniti, ampak čist izvir novega načina življenja. Kakšnega? Evangeljskega, življenja po blagrih. Priča, ki ima križ v srcu in ne le okoli vratu, ne vidi nikogar kot sovražnika, ampak vse kot brate in sestre, za katere je Jezus dal življenje. Priča križa se ne spominja krivic preteklosti in se ne pritožuje nad sedanjostjo. Priča križa ne uporablja poti prevare in posvetne moči: ne želi vsiliti same sebe in svojih, ampak dati svoje življenje za druge. Ne išče lastnih koristi, da bi se potem pokazala kot pobožna: to bi bila religija dvoličnosti, ne pa pričevanje križanega Boga. Priča križa sledi eni sami strategiji, strategiji Učitelja: to je ponižna ljubezen. Ne pričakuje zmag tu, na zemlji, ker ve, da je Kristusova ljubezen rodovitna v vsakdanjosti in dela vse stvari nove od znotraj, kakor seme, ki je padlo v zemljo, ki umre in obrodi sad.

Gospod tudi tebe sprašuje: »Ali želiš biti moja priča?«

Dragi bratje in sestre, videli ste priče. Ohranite drag spomin na osebe, ki so vas dojile in vzgajale v veri. Ponižne, preproste osebe, ki so dale življenje tako, da so ljubile do konca. One so naši junaki, junaki vsakdana, in njihova življenja so tista, ki spreminjajo zgodovino. Priče ustvarjajo druge priče, ker do darovalci življenja. Tako se širi vera: ne z močjo sveta, ampak z modrostjo križa; ne s strukturami, ampak s pričevanjem. In danes Gospod, iz doneče tišine križa, tudi tebe sprašuje: »Ali želiš biti moja priča?«

Prosimo, da bi spreobrnili pogled srca h Križanemu

Z Janezom na Kalvariji je bila sveta Božja Mati. Nihče ni videl odprte knjige križa in ga izpričal preko ponižne ljubezni tako kakor ona. Po njeni priprošnji prosimo za milost, da bi spreobrnili pogled srca h Križanemu. Tedaj bo mogla naša vera zacveteti v polnosti, tedaj bodo dozoreli sadovi našega pričevanja.

Prisluhni prispevku

Photogallery

Fotografije
Torek, 14. september 2021, 13:06