Papež med opoldansko molitvijo: Hočeš biti prvi? Služi. To je pot
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Tedaj jim je Jezus namenil zelo močan stavek, ki je veljaven tudi za nas danes: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik. Če hočeš biti prvi, pojdi v vrsti na zadnje mesto in služi vsem. S tem klenim stavkom je Gospod napovedal spremembo. Na glavo je obrnil kriterije, kaj zares velja. Vrednost neke osebe ni več odvisna od vloge, ki jo ima, od uspeha, ki ga ima, od dela, ki ga opravlja, od denarja v banki. Ne, ni odvisna od tega, veličino in uspeh Božje oči merijo drugače, upoštevajo služenje. Ne to, kar kdo ima, ampak kar kdo da. Hočeš biti prvi? Služi. To je pot.
Danes je beseda služenje rahlo zbledela in v uporabi obrabljena. Toda v evangeliju ima natančen in konkreten pomen. Služiti ni izraz za usluge, ampak je delati kot Jezus, ki je, če v nekaj besedah povzamemo njegovo življenje, rekel, da ni »prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi stregel« (Mr 10,45). Tako je rekel Gospod. Torej, če hočemo hoditi za Jezusom, moramo hoditi po poti, ki jo je on sam zarisal, po poti služenja. Naša zvestoba Gospodu je odvisna od naše razpoložljivosti po služenju. To pa pogosto stane, ker pozna križ. Pa vendar, bolj kot raste skrb in razpoložljivost, postajamo v sebi vedno bolj svobodni, vedno bolj podobni Jezusu. Bolj ko služimo, bolj opazimo Božjo navzočnost. Še zlasti, ko služimo tistemu, ki nam ne more povrniti, torej ubogim, ko z nežnostjo sočutnostjo objamemo njihove težave in potrebe, tam odkrijemo, da nas ljubi in objema Bog.
Jezus, da bi ponazoril to, potem ko je govoril o prvenstvu služenja, napravi gesto. Videli smo, da so Jezusove geste močnejše kot besede, ki jih uporablja. Kakšna je ta gesta? Vzame otroka in ga postavi na sredo apostolov, na najpomembnejši kraj (prim. v. 36). Otrok v evangeliju ne pomeni toliko nedolžnost kot majhnost. Kajti majhni, kakor otroci, so odvisni od drugih, od odraslih, potrebno je, da prejemajo. Jezus je objel tega otroka in rekel, da kdor sprejme enega od malih, otrok, sprejme Njega (prim. v. 37). Poglejte, komu služiti. Tistim, ki potrebujejo, da prejemajo, a nimajo, da bi vrnili. Služiti tistim, ki potrebujejo, da prejmejo in nimajo, da bi vrnili. Ko sprejmemo tistega, ki je na obrobju, zanemarjen, sprejmemo Jezusa, kajti On je tam. In po majhnem, revežu, ki mu strežemo, tudi mi prejmemo nežen Božji objem.
Dragi bratje in sestre, potem ko nas je evangelij nagovoril, si zastavimo vprašanja: Jaz, ki hodim za Jezusom, se zanimam za tiste, ki so najbolj zapostavljeni? Ali pa kakor učenci tistega dne, stremim po osebni nagradi? Življenje razumem kot tekmovanje, da si na škodo drugih napravim prostor, ali pa verjamem, da biti prvi pomeni služiti? In še konkretneje, posvetim čas kakšnemu »majhnemu«, osebi, ki nima sredstev, da bi povrnila? Skrbim za koga, ki mi ne more povrniti ali samo za svoje sorodnike in prijatelje? To so vprašanja, ki si jih zastavimo.
Devica Marija, ponižna Gospodova dekla, naj nam pomaga razumeti, da se zaradi služenja ne manjšamo ampak rastemo, ker je večje veselje v dajanju kot v prejemanju (prim. Apd 20,35).
