Išči

Vatican News
2021.09.29 Udienza Generale

Papeževa kateheza o opravičenju: Naše opravičenje izhaja iz Božje milosti

Papeževa kateheza je bila namenjena opravičenju pri apostolu Pavlu. Opravičenje nas vključi v dolgo zgodovino zveličanja, ki kaže na Božjo pravičnost: pred našimi nenehnimi padci in nezadostnostmi se Bog ni vdal, ampak nas je hotel narediti pravične in to je storil po milosti, z darom Jezusa Kristusa.

Andreja Červek – Vatikan

V središču splošne avdience v sredo, 29. septembra, ki je potekala v dvorani Pavla VI., je bilo opravičenje. Papež Frančišek je nadaljeval razlago Pisma Galačanom apostola Pavla ter pri katehezi dejal, da smo vsi bili opravičeni iz čiste milosti in to moč milosti je treba združiti z deli usmiljenja, ki smo jih poklicani živeti, da bi pričevali o veličini Božje ljubezni.

Svetopisemski odlomek: Gal 2,19-20

»[Bratje,] skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.«

Kateheza: Življenje v veri

Na naši poti za boljše razumevanje nauka svetega Pavla se danes srečujemo s težko, a pomembno temo, in sicer s temo opravičenja. Kaj je opravičenje? Mi kot grešniki smo postali pravični. Kdo nas je naredil pravične? Ta proces spremembe je opravičenje. Pred Bogom smo pravični. Res je, da imamo osebne grehe, a v osnovi smo pravični. To je opravičenje. O tej temi se je veliko razpravljalo, da bi se našlo razlago, ki bi bila najbolj skladna z mislijo apostola, in kot se pogosto zgodi, je prišlo tudi do nasprotnih stališč. V Pismu Galačanom in tudi v Pismu Rimljanom Pavel vztraja pri dejstvu, da opravičenje prihaja po veri v Kristusa. [...]

Kaj se skriva za besedo »opravičenje«, ki je tako odločilna za vero? Ni lahko priti do izčrpne definicije, a v skladu s celoto Pavlovega razmišljanja lahko preprosto rečemo, da je opravičenje posledica »Božjega usmiljenja, ki ponuja odpuščanje« (Katekizem katoliške Cerkve, 1990). To je naš Bog, tako zelo dober! Usmiljen, potrpežljiv, poln usmiljenja, ki nenehno odpušča, nenehno. Opravičenje je Bog, ki od začetka vsakemu odpušča v Kristusu. Božje usmiljenje, ki daje odpuščanje. Bog je namreč po Jezusovi smrti – in to moramo poudariti: po Jezusovi smrti – uničil greh in nam dokončno dal odpuščanje in zveličanje.

Tako opravičeni grešniki so sprejeti pri Bogu in spravljeni z Njim. To je kot vrnitev k prvotnemu odnosu med Stvarnikom in stvaritvijo, preden je prišlo do neposlušnosti greha. Opravičenje, ki ga stori Bog, nam torej omogoča, da si povrnemo nedolžnost, ki smo jo izgubili zaradi greha. Kako pride do opravičenja? Če odgovorimo na to vprašanje, odkrijemo še eno novost v nauku svetega Pavla: da opravičenje izhaja iz milosti. Samo iz milosti: opravičeni smo bili iz čiste milosti. [...] Pri tem se nič ne plača. Kristus je plačal za vse nas. In po Kristusu, ki je umrl za nas, prihaja milost, ki jo Oče daje vsem: opravičenje pride iz milosti.

Apostol ima vedno v mislih izkušnjo, ki mu je spremenila življenje: srečanje z vstalim Jezusom na poti v Damask. Pavel je bil ponosen, veren in goreč človek, ki je bil prepričan, da je pravičnost v natančnem spoštovanju zapovedi. Zdaj pa ga je osvojil Kristus, vera vanj ga je spremenila do globine in mu omogočila, da je odkril resnico, ki je bila do tedaj skrita: nismo mi tisti, ki z lastnim trudom postanemo pravični, ampak nas Kristus s svojo milostjo naredi pravične. Pavel se je zato, da bi v polnosti spoznal Jezusovo skrivnost, pripravljen odpovedati vsemu, v čemer je bil prej bogat (prim. Flp 3,7), saj je odkril, da ga je odrešila le Božja milost. Bili smo opravičeni, bili smo odrešeni iz čiste milosti, ne zaradi svojih zaslug. In to nam daje veliko zaupanje. Grešniki smo, ja; a hodimo po poti življenja s to milostjo Boga, ki nas opraviči vsakokrat, ko prosimo odpuščanje. A ne opraviči v tistem trenutku: mi že smo opravičeni; ponovno nam odpusti.

Vera ima za apostola vseobsegajočo vrednost. Dotika se vsakega trenutka in vsakega vidika vernikovega življenja: od krsta do odhoda s tega sveta je vse prepojeno z vero v Jezusovo smrt in vstajenje, ki daje odrešenje. Opravičenje po veri poudarja prednostno vlogo milosti, ki jo Bog daje brez razlike vsem, ki verujejo v njegovega Sina.

Vendar pa ne smemo sklepati, da za Pavla Mojzesova postava nima več nobene vrednosti;

 nasprotno, ostaja nepreklicen Božji dar in – kot zapiše apostol – je »sveta« (Rim 7,12). Tudi za naše duhovno življenje je bistveno izpolnjevanje zapovedi – kar smo že večkrat povedali – vendar pa tudi tu ne moremo računati na lastne moči: temeljna je Božja milost, ki jo prejmemo v Kristusu; tista milost, ki izhaja iz opravičenja, ki nam ga je dal Kristus, ki je že plačal za nas. Od Njega prejemamo zastonjsko ljubezen, ki nam omogoča, da ljubimo na konkreten način.

V tem kontekstu je dobro spomniti tudi na nauk apostola Jakoba, ki piše: »Človek se opraviči iz del in ne samo iz vere. Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del« (Jak 2,24.26). Če opravičenje ne cveti z našimi deli, bo ostalo pod zemljo kakor smrt. Obstaja, vendar ga nismo uresničili s svojim delovanjem. Tako Jakobove besede dopolnjujejo Pavlov nauk. Za oba torej odgovor vere zahteva, da smo dejavni v ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega. Zakaj dejavni v ljubezni? Ker nas je ljubezen vse odrešila, zastonj nas je opravičila, gratis.

Opravičenje nas vključi v dolgo zgodovino zveličanja, ki kaže na Božjo pravičnost: pred našimi nenehnimi padci in nezadostnostmi se Bog ni vdal, ampak nas je hotel narediti pravične in to je storil po milosti, z darom Jezusa Kristusa, njegovo smrtjo in vstajenjem. Nekajkrat sem povedal, kakšen je Božji način delovanja, kakšen je Božji stil. In sem ga opisal s tremi besedami: Božji stil je bližina, sočutje in nežnost. Vedno nam je blizu, je sočuten in nežen. Opravičenje je ravno največja Božja bližina z nami, moškimi in ženskami, največje Božje sočutje do nas, največja Očetova nežnost. Opravičenje je ta Kristusov dar, Kristusova smrt in vstajenje, ki nas osvobaja. »A jaz sem grešnik, kradel sem ...« »Ja, vendar v osnovi si pravičen. Pusti, da Kristus uresniči to opravičenje.« Mi v osnovi nismo obsojeni, ampak smo pravični. Dovolite mi besedo: v osnovi smo sveti. A potem s svojim delovanjem postanemo grešniki. A v osnovi smo sveti. Pustimo, da pride nad nas Kristusova milost in da nam pravičnost, opravičenje da moč za nadaljnjo hojo. Tako nam luč vere omogoča, da spoznamo, kako zelo neskončno je Božje usmiljenje, milost, ki deluje v naše dobro. Toda ta ista luč nam prav tako omogoča videti odgovornost, ki nam je zaupana, da sodelujemo z Bogom pri njegovem odrešenjskem delu. Moč milosti je treba združiti z našimi deli usmiljenja, ki smo jih poklicani živeti, da bi pričevali o veličini Božje ljubezni. Pojdimo naprej s tem zaupanjem: vsi smo bili opravičeni, smo pravični v Kristusu. Uresničiti moramo to pravičnost s svojim delovanjem.

Photogallery

Sreda, 29. september 2021, 13:34

Zadnje avdience

Preberite vse >