Umrl kardinal Martínez Somalo. Sveti oče: Zvesto služenje šestim papežem
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
V njem je izrazil svojo bližino vsem »sorodnikom ter tistim, ki so ga poznali in cenili« ter dodal, da »se z naklonjenostjo spominja rodovitnega duhovnega pričevanja tega dragega brata.« »Ko z iskrenim občudovanjem gledam dolgo in bogato izkušnjo pokojnega kardinala, ki je bil prizadeven sodelavec kar šestih papežev mojih predhodnikov, ki so mu zaupali delikatne in pomembne službe, se Gospodu zahvaljujem za njegovo zvesto in velikodušno služenje Cerkvi in Svetemu sedežu,« je zapisal sveti oče ter dodal: »Gospoda prosim, naj ga po materinski priprošnji Svete Device sprejme v nebeško domovino, da bi užival blaženost, ki je obljubljena zvestim služabnikom evangelija. Iz srca podeljujem apostolski blagoslov vsem, ki žalujejo za njim, s posebno mislijo na sestre misijonarke Jezusa večnega Duhovnika, ki so mu ljubeznivo stregle.«
Kardinal Eduardo Martínez Somalo se je rodil 31. marca 1927 v španskem kraju Baños de Río Tobía. Po nekaj vstopu v bogoslovno semenišče je odšel v Španski papeški kolegij v Rimu ter na Papeški univerzi Gregoriana opravil magisterij iz teologije in kanonskega prava.
V duhovnika je bil posvečen 19. marca 1950 v Rimu, zatem pa je opravljal pastoralno poslanstvo v svoji rojstni škofiji. Kasneje je bil ponovno poslan v Rim, kjer se je pridružil Papeški cerkveni akademiji ter se tako pripravil na služenje Svetemu sedežu in papeškim predstavništvom. Na Papeški lateranski univerzi je doktoriral iz kanonskega prava z dizertacijo o španskem konkordatu iz leta 1953. 18. avgusta 1956 je nastopil službo na Državnem tajništvu.
Leto kasneje je postal tajnik nunciature in bil imenovan za profesorja na Papeški cerkveni akademiji. Kot odgovorni za španski oddelek Državnega tajništva je spremljal papeža Pavla VI. na apostolskem romanju v Kolumbijo med 22. in 25. avgustom 1968, kjer je potekal 39. mednarodni evharistični kongres.
25. aprila 1970 je bil imenovan za svetovalca Apostolske delegacije v Veliki Britaniji, vendar pa se je kmalu ponovno vrnil v Rim. 14. maja 1970 je bil imenovan za častnega prelata njegove svetosti, 9. oktobra isto leto pa je bil poklican v Vatikan za poverjenika Državnega tajništva in torej neposrednega sodelavca tedanjega namestnika za splošne zadeve Državnega tajništva, nadškofa Giovannija Benellija. V vsem tem času je bil kljub vedno bolj zahtevnim zadolžitvam zelo dejaven tudi na pastoralnem področju, posvečal se je predvsem svetu trpljenja.
Papež Pavel VI. ga je 12. novembra 1975 imenoval za apostolskega nuncija v Kolumbiji ter naslovnega nadškofa škofije Tagora. Kardinal Jean Villot, tedanji državni tajnik, ga je posvetil v škofa 13. decembra istega leta v vatikanski baziliki sv. Petra.
Papež Janez Pavel II. ga je po skoraj štirih letih službe 5. maja 1979 imenoval za namestnika za splošne zadeve Državnega tajništva. To službo je opravljal devet let, do svojega imenovanja za kardinala. Neutruden v zvestem služenju Petrovemu sedežu, je vedno spremljal Janeza Pavla II. na njegovih številnih apostolskih romanjih po Italiji in v svetu.
1. julija 1988 je bil imenovan za prefekta Kongregacije za bogoslužje in zakramente, 21. januarja 1992 pa za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja.
Od 5. aprila 1993 do 4. aprila 2007 je bil tudi kamerleng svete rimske Cerkve.
Bil je predsednik delegat na prvem posebnem zasedanju škofovske sinode za Evropo (1991) in predsednik delegat na IX. generalnem zasedanju škofovske sinode o posvečenem življenju leta 1994.
Od 11. februarja 2004 je bil upokojeni prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja.
Udeležil se je konklava aprila 2005, na katerem je bil izvoljen papež Benedikt XVI.
28. junija 1988 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala.
