Papež Frančišek: Prosimo za milost, da se bomo pustili izzvati Jezusovim besedam večnega življenja
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Jezus jih je povabil k razlagi tega znamenja in da verujejo vanj, živi kruh, ki je prišel iz nebes, kruh življenja. Razodel je tudi, da je kruh, ki ga bo On dal njegovo meso in njegova kri. Te besede so zvenele trdo in nerazumljivo za ušesa ljudi, tako zelo, da so se od tega trenutka, pravi evangelij, številni učenci vrnili nazaj, torej so prenehali hoditi za Učiteljem (vv.60.66). Tedaj je Jezus pozval dvanajstere: »Ali hočete tudi vi oditi?« (v. 67) in Peter je v imenu vse skupine potrdil odločitev ostati z Njim. Tako je rekel: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« Gre za lepo izpoved vere.
Ustavimo se na kratko pri drži tistega, ki se umakne in se odloči, da ne bo več hodil za Jezusom. Iz česa se porodi ta nevera? Kaj je vzrok te zavrnitve?
Jezusove besede izzovejo veliko pohujšanje. Pravi namreč, da je Bog izbral za razodetje samega sebe in za udejanjanje zveličanja slabost človeškega mesa. To je skrivnost učlovečenja in to, da Bog postane meso vzbudi pohujšanje in predstavlja za tiste ljudi, pogosto pa tudi za nas, oviro. Jezus je namreč zatrdil, da je resnični kruh zveličanja, ki posreduje večno življenje, njegovo meso. Saj je za vstopiti v občestvo z Bogom potrebno bolj kot spoštovati zapovedi ali zadostiti verskim predpisom živeti dejanski in konkreten odnos z Njim. Kajti zveličanje je prišlo po Njem v Njegovem učlovečenju. To pomeni, da ni potrebno iskati Boga preko veličastnih in mogočnih sanj ali podob, ampak ga je potrebno prepoznati v Jezusovi človeškosti in posledično v (človeškosti) bratov in sester, ki jih srečujemo na poti življenja. Bog je postal meso in ko mi to izpovemo v Veri na Božič in Oznanjenje pokleknemo, da počastimo skrivnost učlovečenja. Bog je postal meso, je postal kri. Spustil se je do te mere, da je postal človek kot mi. Ponižal se je vse do tega, da je naložil nase naše trpljenje in naš greh. Pravi nam, naj ga iščemo in sicer ne zunaj življenja in zgodovine, ampak v odnosu s Kristusom in brati. Iskati ga v življenju, v zgodovini, v našem vsakdanjem življenju. In to je bratje in sestre pot srečanja z Bogom in odnos s Kristusom ter brati.
Tudi danes lahko razodetje Boga v Jezusovi človeškosti vzbudi pohujšanje in ni to lahko sprejeti. To je to, kar sv. Pavel imenuje »norost« evangelija za tistega, ki išče čudeže ali posvetno modrost (prim. 1Kor 1,18-25). In to »pohujšljivost« dobro prestavlja zakrament evharistije. Kakšen smisel ima v očeh sveta poklekovati pred koščkom kruha? Zakaj vztrajno uživati ta kruh? Svet se pohujšuje.
Po tej čudežni Jezusovi gesti, ko s petimi hlebi in dvema ribama nahrani tisoče ljudi, mu vsi vzklikajo in ga hočejo nositi na ramenih, napraviti ga za kralja. Toda, ko On sam razloži, da je ta gesta znamenje njegove žrtve, darovanje njegovega življenja, njegovega mesa in krvi in da kdo hoče hoditi za njim, se mora izenačiti z njim, z njegovo človeškostjo podarjeno za Boga in za druge, jim ni več všeč. Ta Jezus nas postavi v krizo. Nasprotno zaskrbljeni bodimo, če nas ne postavi v krizo, ker smo morda razvodeneli njegovo sporočilo! Prosimo za milost, da se bomo pustili izzvati in se spreobrniti na »njegove besede večnega življenja«.
Sveta Marija, ki je nosila v svojem mesu Sina Jezusa in se je združila z njegovo žrtvijo, naj nam pomaga vedno pričevati našo vero s konkretnim življenjem.
