Papež Frančišek: Potrebujemo »ekologijo srca«, ki jo sestavljajo počitek, zrenje in sočutje
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Prvi je počitek. Apostolom, ki se vračajo z utrujajočega misijona in začnejo z navdušenjem pripovedovati o tem, kar so storili, jim Jezus z nežnostjo nameni povabilo: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (v. 31). Vabi k počitku.
S tem, da je tako storil, nam Jezus da dragocen nauk. Čeprav se veseli, ko vidi svoje učence vesele zaradi čudežev pridiganja, se ne razgovori s čestitkami in vprašanji, temveč ga skrbi njihova telesna in notranja utrujenost. Zakaj dela to? Ker jih hoče opozoriti na nevarnost, ki preži v zasedi tudi na nas, nevarnost, da se prepustimo mrzlici po delu in pademo v zanko aktivizma, kjer so najpomembnejša stvar rezultati, ki jih dosegamo ter da se imamo za popolne protagoniste. Kolikokrat se to zgodi tudi v Cerkvi, ko smo prezaposleni, brzimo, mislimo si, da je vse odvisno od nas in na koncu tvegamo, da zanemarimo Jezusa in se vračamo vedno k sebi, ki smo v središču. Zato jih torej vabi, da si z Njim odpočijejo na samem. To ni samo telesni počitek, temveč tudi počitek srca. Ker ni zadosti »izklopiti kabel«, ampak je potrebno zares počivati. Kako pa storimo to? Da to lahko storimo, se je potrebno vrniti k bistvu stvari: ustaviti se, biti v tišini, moliti, da ne bi prešli s hitenjem na delu k hitenju na počitnicah. Jezus se ne umika pred potrebami množice, ampak se vsak dan, preden je začel karkoli, umaknil v molitev, v tišino, v domačnost z Očetom. Njegov nežen poziv: »malo si odpočijte«, nas mora spremljati, da se bomo varovali pred pretirano učinkovitostjo, ustavimo mrzlično hitenje, ki diktira naš koledar. Naučimo se počivati, ugasniti prenosne telefone, da bomo lahko gledali ljudi v oči, gojili tišino, zrli naravo, se obnavljali v pogovoru z Bogom.
Pa vendar evangelij pripoveduje, da Jezus in učenci ne morejo počivati kot bi hoteli. Ljudje so jih našli in so prihajali od vseh strani. V tem trenutku se je zganilo v njem sočutje. Poglejte drugi vidik: sočutje, ki je stil Boga. Božji stil je bližina, sočutje in nežnost. Kolikokrat v evangeliju, v Svetem pismu najdemo ta stavek: »Imel je sočutje!« Jezus se ganjen posveti ljudem in ponovno začne učiti (prim. vv. 33-34). Zdi se kot nasprotje, kar pa v resnici ni. Kajti samo srce, ki se ne pusti ugrabiti naglici, je sposobno biti ganjeno, da se ne pusti biti prezaposleno s samim seboj ter s stvarmi, ki jih je potrebno storiti, ampak da opazi druge, njihove rane, njihove potrebe. Sočutje pa se porodi iz zrenja. Če se naučimo resnično počivati, bomo postali sposobni resničnega sočutja. Če bomo gojili kontemplativen pogled, bomo peljali naprej svoje dejavnosti brez grabežljive drže tistega, ki hoče imeti vse in potrošiti vse. Če ostanemo v stiku z Gospodom in ne omrtvičimo najgloblji del v nas, ne bodo imele stvari, ki jih je potrebno storiti, moči odvzeti nam dih in nas požreti. Potrebujemo, poslušajte to, potrebujemo »ekologijo srca«, ki jo sestavljajo počitek, zrenje in sočutje. Izkoristimo poletni čas za to, nam bo zelo koristilo!
Sedaj pa molimo k Mariji, ki je gojila tišino, molitev in zrenje in se vedno zgane v nežnem sočutju do nas, njenih otrok.
