Papež predstavnikom Svetovne luteranske zveze: En Bog, en krst, eno telo
Andreja Červek – Vatikan
S svetim očetom so se srečali predstavniki Svetovne luteranske zveze. »Ekumenizem ni izvajanje cerkvene diplomacije, ampak pot milosti. Ne temelji na človeških posredovanjih in dogovorih, temveč na Božji milosti, ki čisti spomin in srce, premaga togosti in usmerja k obnovljenemu občestvu,« je dejal papež Frančišek. Izhajal je iz Augsburške veroizpovedi (Confessio Augustana) ter se osredotočil na besede apostola Pavla iz Pisma Efežanom, s katerimi izpovedujemo to, kar nas združuje v veri: »Eno telo ... en krst. En Bog« (Ef 4,4.5-6).
En Bog
V prvem členu Confessio Augustana izpoveduje vero v troedinega Boga, pri čemer se sklicuje predvsem na Nicejski koncil. Nicejska veroizpoved je zavezujoč izraz vere ne le za katoličane in luterane, ampak tudi za naše pravoslavne brate ter za številne druge krščanske skupnosti. »To je skupni zaklad: prizadevajmo si, da bi 1700. obletnica tega pomembnega koncila, ki bo potekala leta 2025, dala nov zagon ekumenski poti, ki je Božji dar in za nas nepreklicna pot,« je dejal papež.
En krst
Spregovoril je o enem krstu: »Dragi bratje in sestre, vse to, kar nam Božja milost daje doživljati kot veselje in to deliti – večje premagovanje delitev, postopno zdravljenje spomina, spravno in bratsko sodelovanje med nami – ima svoj temelj ravno v "enem krstu za odpuščanje grehov". Sveti krst je izvirni božji dar, ki je temelj vseh naših verskih prizadevanj in vsakega zavzemanja za popolno enost.« Kot je izpostavil, ekumenizem ni izvajanje cerkvene diplomacije, ampak pot milosti: »Ne temelji na človeških posredovanjih in dogovorih, temveč na Božji milosti, ki čisti spomin in srce, premaga togosti in usmerja k obnovljenemu občestvu: ne k sporazumom ali spravnim sinkretizmom, temveč k enosti, ki je spravljena v različnostih. V tej luči bi rad spodbudil vse, ki sodelujejo v katoliško-luteranskem dialogu, naj z zaupanjem nadaljujejo z neprestano molitvijo, s skupnim opravljanjem karitativnosti in z navdušenim iskanjem večje enosti med različnimi udi Kristusovega telesa.«
Eno telo
Ob koncu je sveti oče izpostavil še »eno telo« in navedel vzklik iz Taizéjskega pravila: »Bodite goreči za enost Kristusovega telesa.« »Gorečnost za enost zori skozi trpljenje, ki ga čutimo pred ranami, ki smo jih zadali Kristusovemu telesu. Ko občutimo bolečino zaradi ločitve kristjanov, se približamo temu, kar doživlja Jezus, ko še naprej gleda svoje učence razdvojene, svoja oblačila raztrgana (prim. Jn 19,23).« Dodal je, da tudi mi živimo neke vrste gorečnost, in sicer v dvojnem pomenu: po eni strani trpljenje, ker se še ni mogoče zbrati okoli istega oltarja, ob istem kelihu, po drugi pa gorečnost v služenju enosti, za katero je Gospod molil in daroval svoje življenje.«
»Zato z gorečnostjo nadaljujmo našo hojo od spora do občestva, po poti krize« je povabil. »Naslednji korak bo razumevanje tesnih vezi med Cerkvijo, službo in evharistijo. Pomembno bo z duhovno in teološko ponižnostjo pogledati na okoliščine, ki so pripeljale do delitev, in zaupati, da čeprav je žalostne dogodke iz preteklosti nemogoče odstraniti, jih je vendarle mogoče ponovno brati v okviru spravljene zgodovine.«
