Papež pred praznikom sv. Petra in Pavla sprejel delegacijo carigrajskega ekumenskega patriarhata
Papež Frančišek
Govor papeža Frančiška delegaciji carigrajskega ekumenskega patriarhata
Dragi bratje v Kristusu!
Z veseljem vas pozdravljam in vam iz srca izrekam dobrodošlico v Rimu ob priložnosti praznika svetih apostolov Petra in Pavla. Zahvaljujem se metropolitu Emmanuelu za prijazne besede, ki mi jih je namenil, saj gre za bratove besede. Letna izmenjava delegacij med rimsko cerkvijo in carigrajsko za praznika zavetnikov je znamenje dejanskega občestva, ki četudi še ni polno, nas že povezuje. Iskreno sem hvaležen njegovi svetosti Bartolomeju in Svetemu sinodu, ki sta vas poslala k nam in zahvaljujem se vam za ta dragocen obisk.
Letos praznujemo sv. Petra in Pavla, medtem ko se svet še vedno bojuje, da bi izšel iz dramatične krize, ki jo je povzročila pandemija. Ta bič je bil preizkusni kamen, ki je udaril vse. Slabša od tega je samo možnost, da jo prezremo, ne da bi iz nje potegnili lekcijo, ki nam jo izroča. Gre za lekcijo ponižnosti, ki nas uči o nezmožnosti živeti zdravi v bolnem svetu in iti naprej kot prej, ne da bi se zavedali tega, kar prej ni bilo v redu. Tudi sedaj lahko velika želja, da bi se vrnili v normalnost, zakrije nespametno zahtevo, da se ponovno naslonimo na lažne gotovosti, navade in projekte, ki so izključno usmerjeni na zaslužek in zasledovanje lastnih interesov in ne začnemo skrbeti glede krivic, ki so na planetu, glede krika revnih in slabega zdravja našega planeta.
Kaj vse to pove nam kristjanom? Tudi mi smo z vso resnostjo poklicani vprašati se, če želimo nadaljevati z vsem kot prej, kot da se ni nič zgodilo, ali pa hočemo izkoristiti izziv te krize. Kriza, kakor razkriva izvoren pomen besede, vključuje sodbo, ločitev med tem, kar je dobro in kar je slabo. Izraz je namreč prvotno označeval dejanje kmetov, ko so ločevali dobro zrnje od plevela, ki ga je bilo treba zavreči. Kriza torej zahteva, da udejanjimo izbor, da opravimo razločevanje, da se ustavimo in pretehtamo, kaj od tega, kar počnemo ostane in kaj mine.
Torej, mi verujemo, kakor je učil apostol Pavel, da bo za vedno ostala ljubezen, kajti, kakor vse mine, »le ljubezen ne mine« (prim. 1Kor 13,8). Seveda ne govorimo o romantični ljubezni, usmerjeni na nas same, na čustvene odnose, želje in občutja, govorimo namreč o konkretni ljubezni, živeti na Jezusov način. Gre za ljubezen semena, ki da življenje, ko v zemlji umre, ki prinaša sadove tako, da se razlomi. Gre za ljubezen, ki ne išče lastne koristi, ki vse opraviči, ki vse upa, vse prenaša (prim. 1Kor 13, 5.7). Z drugimi besedami, evangelij zagotavlja obilne sadove, ne tistemu, ki zbira zase, ne tistemu, ki gleda le na lastne koristi, ampak, ki odprto deli z drugimi in tako seje z obiljem in zastonjskostjo v duhu služenja.
Vzeti resno to krizo, skozi katero gremo, torej pomeni za nas kristjane, ki smo na poti proti polnemu občestvu, da se vprašamo, če hočemo s tem nadaljevati. Vsaka kriza nas postavi na razpotje in odpre dve poti. Tisto, da se sklonimo k samim sebi in začnemo iskati lastne gotovosti in priložnosti, ali tisto, ki nas odpre drugemu z vsemi tveganji, ki jih prinaša, predvsem pa s sadovi milosti, ki jo Gospod zagotavlja. Dragi bratje, ni morda prišla ura, v kateri s pomočjo Duha dati nadaljnji zagon naši poti, da se premaga stare predsodke in se dokončno preraste škodljivo rivalstvo? Ne da bi pri tem zanemarili razlike, ki jih je potrebno prerasti s pomočjo dialoga v ljubezni in resnici, ne bomo mogli začeti novo fazo v odnosih med našimi Cerkvami, za katero bo značilna večja hoja skupaj s hotenjem, delati resnične korake naprej in se resnično čutiti odgovorne drug za drugega. Če bomo dovzetni za ljubezen, za Svetega Duha, ustvarjalno ljubezen Boga, ki postavlja v skladnost različnosti in odpira poti za prenovljeno bratstvo.
Pričevanje naraščajočega občestva med nami kristjani bo tudi znamenje upanja za številne može in žene, ki se bodo čutili spodbujeni pospeševati bolj univerzalno bratstvo ter spravo, ki bo sposobna popraviti napake preteklosti. Samo ta pot je, da odpremo prihodnost miru. Lepo preroško znamenje bo tudi bolj tesno sodelovanje med Pravoslavnimi in Katoličani pri dialogu z drugimi verskimi izročili. Gre za področje, v katerem ste vi, draga eminenca Emmanuel, zelo vključeni.
Dragi prijatelji, še enkrat se vam želim zahvaliti za vašo navzočnost. Vljudno vas prosim, da posredujete Njegovi svetosti Bartolomeju, ki ga čutim za resničnega brata, moj prisrčen in spoštljiv pozdrav in mu recite, da ga z veseljem pričakujem tukaj v Rimu oktobra, ko bo priložnost za zahvalo Bogu za trideseto obletnico njegove izvolitve. Na priprošnjo svetih Petra in Pavla, duhovnih vodij apostolov in sv. Andreja, prvo poklicanega, naj nas vsemogočni in usmiljeni Bog blagoslovi in nas vedno bolj priteguje k svoji enosti. In vi, najdražji, imejte prosim tudi zame prostor v vaših molitvah. Hvala.
