Papež Italijanski Karitas: Še naprej gojite sanje o bratstvu in bodite znamenja upanja

Andreja Červek – Vatikan

50. obletnica Italijanske Karitas je po papeževih besedah priložnost, da se Gospodu zahvalijo za opravljeno pot ter z njegovo pomočjo obnovijo zagon in prizadevanja. In zato jim je ponudil tri poti, po katerih naj nadaljujejo svojo hojo.

Začeti pri zadnjih

Prva je pot zadnjih. »Začnimo pri njih, pri najslabotnejših in nezaščitenih. Dejavna ljubezen je usmiljenje, ki išče najšibkejše, ki gre do najtežjih meja, da bi osebe osvobodila suženjstva, ki jih zatira, in jih naredila protagoniste lastnega življenja,« je dejal papež in spomnil na mnoge pomembne odločitve in dejavnosti, ki so krajevnim Cerkvam in Karitas pomagale uresničevati to usmiljenje. »Lepo je razširiti poti karitativnosti, pri tem pa upreti pogled v zadnje današnjega časa. Z njihovimi očmi je treba gledati resničnost: na zgodovino se ne gleda z vidika zmagovalcev, ki jo dajo videti kot lepo in popolno, ampak z vidika revnih, saj je to Jezusov vidik. Revni so tisti, ki potisnejo prst v rano naših protislovij in na zdrav način vznemirjajo našo vest ter nas vabijo k spremembi.«

Varovati evangeljski slog

Druga pot, ki se ji ni mogoče odreči, je pot evangelija. Kot je pojasnil papež, gre za slog evangelija: »To je slog ponižne ljubezni, ki je konkretna, a ne vpadljiva, ki se ponuja, a ne vsiljuje. To je slog zastonjske ljubezni, ki ne išče povračila. To je slog razpoložljivosti in služenja, s posnemanjem Jezusa, ki je sam postal naš služabnik. To je slog, ki ga opisuje sveti Pavel, ko pravi, da ljubezen "vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane" (1 Kor 13,7).« Izpostavil je besedo »vsi«. »Dejavna ljubezen je vključujoča; ne skrbi le za materialni vidik in ne samo za duhovni vidik. Jezusovo odrešenje zajema celotnega človeka. Potrebujemo karitativnost, ki se bo posvečala celostnemu razvoju osebe: duhovno, materialno in intelektualno karitativnost.« To je celostni slog, ki so ga sodelavci Karitas izkusili v velikih naravnih nesrečah, tudi s pobratenjem, čudovito izkušnjo vsestranskega zavezništva v karitativnosti med Cerkvami v Italiji, v Evropi in po svetu. »Toda to – kot dobro veste – se ne sme pojaviti samo ob nesrečah: treba je, da si Karitas in krščanske skupnosti vedno prizadevajo služiti celotnemu človeku, kajti "človek je pot Cerkve", kot se je jasno izrazil sveti Janez Pavel II. (prim. okrožnica Redemptor hominis, 14).«

»Pot evangelija nam kaže, da je Jezus prisoten v vsakem revežu. Dobro je, da se tega spominjamo, da bi se tako osvobodili ponavljajoče se skušnjave cerkvene avtoreferencialnosti in da bi bili Cerkev nežnosti in bližine, kjer so revni blaženi, kjer je v središču poslanstvo in kjer se veselje rojeva iz služenja,« je zatrdil sveti oče in izpostavil dva evangeljska odlomka oziroma »dva evangeljska zemljevida, ki nam pomagata, da se na poti ne izgubimo«: to so blagri (Mt 5,3-12) in 25. poglavje Matejevega evangelija (Mt 25,31-46). »V blagrih je položaj ubogih odet v upanje in njihova tolažba postane resničnost, medtem ko nam besede o poslednji sodbi pomagajo najti Jezusa, ki je navzoč v revnih vseh časov.«

Razvijati ustvarjalnost

Tretja pot, ki jo je predlagal papež, pa je pot ustvarjalnosti. »Bogate izkušnje teh petdesetih let niso prtljaga s stvarmi, ki jih je treba ponoviti, ampak osnova, na kateri je treba graditi, da bi nenehno uporabljali to, kar je sveti Janez Pavel II. imenoval domišljija ljubezni (prim. apostolsko pismo Novo Millennio Ineunte, 50). Ne izgubite poguma pred naraščajočim številom novih revnih in novih revščin. Še naprej gojite sanje o bratstvu in bodite znamenja upanja. Proti virusu pesimizma se zavarujte z deljenjem veselja, da ste ena velika družina. V tem bratskem ozračju bo Sveti Duh, ki je ustvarjalec in ustvarjalen, predlagal nove zamisli, primerne za čas, v katerem živimo.«

Protagonisti prihodnosti so mladi

Ob koncu govora je sveti oče izrazil posebno zahvalo vsem sodelavcem, duhovnikom in prostovoljcem, tudi zato, ker je med pandemijo Karitas okrepila svojo prisotnost ter olajšala osamljenost, trpljenje in stiske mnogih. Na deset tisoče prostovoljcev, med njimi številni mladi, je v tem času nudilo posluh in konkretne odgovore ljudem v stiski. In ravno na mlade je papež želel usmeriti pozornost: »So najranljivejše žrtve tega časa sprememb, vendar so tudi potencialni nosilci sprememb tega obdobja. Oni so protagonisti prihodnosti. Nikoli ni škoda časa, ki se jim ga posveti, da bi skupaj, s prijateljstvom, navdušenjem in potrpežljivostjo, spletali odnose, ki premagujejo kulturo brezbrižnosti in navideznosti. Za življenje ni dovolj le "like": potrebna sta bratstvo in pravo veselje. Karitas je lahko telovadnica življenja, ki lahko pomaga mnogim mladim odkriti smisel za dar, okusiti dober okus ponovnega odkritja samega sebe, ko svoj čas posvetijo drugim. Na ta način bo Karitas ostala mlada in ustvarjalna, ohranila bo preprost in neposreden pogled, ki se brez strahu obrača proti nebu in proti drugemu, kot to počnejo otroci.«