Papež Frančišek: Jezus sprašuje: »Kdo sem jaz zate?« Dajmo mu danes odgovor, ki prihaja iz srca
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Kdo sem jaz zate, ki si sprejel vero, toda še vedno se bojiš na mojo Besedo odriniti na globoko? Kdo sem jaz zate, ki si že dolgo časa kristjan, a si izčrpan zaradi navad izgubil prvo ljubezen? Kdo sem jaz zate, ki preživljaš težke trenutke in potrebuješ pretres, da ponovno začneš? Jezus sprašuje: »Kdo sem jaz zate?« Dajmo mu danes odgovor, ki prihaja iz srca. Vsi mi mu dajmo odgovor, ki prihaja iz srca.
Pred tem vprašanjem je Jezus apostolom postavil eno drugo: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« (prim. v. 13). To je bila raziskava javnega mnenja, da bi zaznal menja o njem in kakšen sloves uživa. Ta sloves Jezusa ni zanimal, ni bila tovrstna raziskava. Zakaj je torej postavil to vprašanje? Da bi poudaril razliko, ki je temeljna razlika krščanskega življenja. So nekateri, ki ostanejo pri prvem vprašanju, pri mnenjih in govorijo o Jezusu. So pa nekateri, ki govorijo Jezusu, mu prinesejo življenje, vstopijo v odnos z Njim, naredijo odločilen korak. Gospoda zanima ravno to, da je v središču naših misli, postane središčna točka naših čutenj, da je, skratka v nekaj besedah, ljubezen našega življenja. Ne pa mnenja, ki jih mi imamo o Njem, to ga ne zanima. Zanima ga naša ljubezen in če je On v našem srcu.
Svetnika, ki ju danes praznujemo, sta naredila ta prehod in postala pričevalca. Torej prehod iz mnenja k imeti Jezusa v srcu, k pričevanju. Nista bila oboževalca, ampak Jezusova posnemovalca. Nista bila gledalca, temveč protagonista evangelija. Nista verovala z besedami, temveč z dejanji. Peter ni govoril o poslanstvu, živel je poslanstvo, saj je bil ribič ljudi. Pavel ni napisal učenih knjig, temveč življenjska pisma medtem ko je potoval in pričeval. Oba sta živela življenje za Gospoda in brate. Zato nas izzivata. Kajti mi tvegamo, da ostanemo pri prvem vprašanju, da bi dajali le mnenja in domneve, da bi imeli velike ideje in bi govorili lepe besede, vendar pa ne bi nikoli vstopili v to. Jezus pa hoče, da vstopimo v to. Kolikokrat na primer rečemo, da bi hoteli Cerkev, ki je bolj zvesta evangeliju, bolj blizu ljudem, bolj preroška, bolj misijonarska, pa potem konkretno ne storimo nič! Žalostno je videti, kako številni govorijo, komentirajo in razpravljajo, toda le redki pričujejo. Pričevalci se ne izgubljajo v besedah, ampak prinašajo sadove. Pričevalci se ne pritožujejo čez druge in čez svet, ampak začnejo pri sebi. Spominjajo nas, da Boga ni potrebno dokazovati, temveč ga pokazati z lastnim pričevanjem, niti oznanjati s slogani, temveč pričevati z zgledom. To pomeni, da z življenjem vstopimo v to.
Kljub temu, če gledamo na življenji Petra in Pavla, pa se lahko pojavi oporekanje. Bila sta pričevalca, to že, pa ne vedno zgledna. Bila sta tudi grešnika. Peter je namreč zatajil Jezusa, Pavel pa je preganjal kristjane. Toda, in tukaj je bistvo, pričevala sta tudi svoja padca. Sveti Peter bi lahko rekel evangelistom: »Ne pišite o napakah, ki sem jih storil!«, napišite evangelij »for sport«, vendar ni, njegova zgodovina je v evangelijih predstavljena takšna kot je, z vso njegovo bedo. Isto je storil sv. Pavel, ki v pismih pripoveduje o napakah in slabostih. Poglejte, kje začne pričevalec. Začne pri resnici o sebi, pri boju proti lastni dvoličnosti in hinavščini. Gospod lahko stori po nas velike stvari, če ne skušamo braniti svoje lastne podobe, ampak smo iskreni z Njim in z drugimi.
Danes dragi bratje in sestre nas Gospod nagovarja in njegovo vprašanje je enako: »Kdo sem jaz zate?« Koplje v nas od znotraj. Preko svojih pričevalcev Petra in Pavla nas spodbuja, da padejo naše maske, da se odpovemo povprečnosti, izgovorom, ki nas napravljajo mlačne in povprečne.
Naj nam pri tem pomaga Marija, Kraljica apostolov in prižge v nas željo, da bi pričevali Jezusa.
