Michael, podnebni aktivist: s papeževim blagoslovom na severni tečaj
Andreja Červek - Vatikan
Michael Haddad ima 75 odstotkov telesa paraliziranega od šestega leta dalje. A njegova volja do življenja ni bila nikoli paralizirana. Prihaja iz Libanona, je poklicni športnik in ambasador dobre volje Združenih narodov za okoljska vprašanja. Bil je še otrok, ko je v nesreči z vodnim skuterjem utrpel poškodbo hrbtenjače, ki ga je onesposobila od prsnega koša navzdol. Izgubil je tri četrtine motoričnih funkcij. Ob koncu včerajšnje splošne avdience ga je pozdravil papež Frančišek in blagoslovil njegova prizadevanja.
»Invalidnost je le stanje duha«
Ta tragični dogodek, ki bi vsakogar pahnil v spiralo obupa, je za dečka pomenil začetek novega življenja. In ravno tako ga opisuje Michael. Delo je bilo zelo težko, napor ogromen, izzivi številni: invalidski voziček je bil edina možnost za gibanje, bergle pa so mu zagotavljale prve negotove korake. Uspelo mu je premagati vse ovire. Zahvaljujoč medicini in znanstvenim raziskavam lahko zdaj smuča in prosto pleza, dosegel pa je celo tri svetovne rekorde. S svojo
neomajno vero ohranja plamen, s katerim ostaja miren človek ter prav tako pričevalec v številnih kampanjah za ozaveščanje in zgled za mnoge invalidne osebe. Njegov moto je: »Invalidnost je le stanje duha«, kot beremo na njegovi uradni spletni strani.
»Nič ni nemogoče,« pravi Michael za Vatican News. »Kot oseba, ki ne more samostojno hoditi, vstati in sedeti, sem se odločil, da raziščem svoje možnosti. Odkril sem, da nič ni nemogoče. In to zahvaljujoč dvema stvarema: veri in odločnosti. Vera v našega Stvarnika in vera v nas same. Odločenost v gotovosti, da so v nas neomejene moči, da gremo naprej in razbijemo vsak zid.«
Hoja z električnim eksoskeletom
Michael se premika s pomočjo eksoskeleta, ki ga je posebej zanj razvila ekipa inženirjev, zdravnikom in raziskovalcev. Stabilizira njegov trup, ramena in roke. Na ta način lahko potiska svoje telo naprej in se premika korak za korakom. Vstati z invalidskega vozička, zlasti po dolgem sedenju, ga stane velikega napora, a Michael ne odneha. Na Trgu sv. Petra je želel ves čas intervjuja stati na nogah. »Močan sem,« zagotavlja. Najprej iztegne desno, nato levo nogo, nato vstane in si popravi kravato. Nikoli se ne pritožuje zaradi bolečine. Vedno je nasmejan. Njegov obraz ima pri 40 letih še vedno otroške poteze. »Nasmeh, tudi to je poslanstvo. Je simptom sreče, ki jo nosim v sebi. Eden od življenjskih ciljev je biti srečen. Jezus nam je rekel, naj strah spremenimo v veselje.«
Pomoč vere
Michael je vernik. »Sem kristjan, verjamem v Jezusa Kristusa,« pravi. Zagotavlja, da mu je vera pomagala v vsaki bitki. Vključno s tisto, ki jo živi vsak dan in jo imenuje »moje veliko poslanstvo«, in sicer opozarjati svet na okoljska vprašanja. »Odločil sem se, da bom hodil,« pojasnjuje, »sicer bo zemlja ostala na invalidskem vozičku. Združiti se moramo, da bi rešili sebe in planet. Jaz to počnem pod zastavo Združenih narodov, s katero si po vsem svetu prizadevamo za spremembe. In to takoj.«
Plezanje, smučanje, maratoni in zdaj še severni tečaj
Michael je plezal po gorah in prečkal puščave, udeležil se je celo dveh maratonov: enega v Kairu in drugega v Bejrutu v rodnem Libanonu, da bi zbral sredstva za obnovo bolnišnice, ki je avgusta 2020 bila uničena v eksploziji v pristanišču. Zdaj ima še eno poslanstvo: prehoditi 100 kilometrov na severnem tečaju. Dogodek je bil načrtovan leta 2020, a zaradi pandemije preložen. Sedaj ga načrtuje februarja ali marca 2022. »Vsekakor je to izziv,« pravi Michael. »Prehoditi 100 kilometrov na severnem tečaju ni le sporočilo, ampak tudi prispevek k znanosti. Delam z odlično znanstveno ekipo in veljam za eno redkih oseb na svetu, ki lahko v mojem stanju naredijo kaj takega. Vse, kar načrtujemo pred, med in po tej hoji, bo prispevalo k znanstvenim raziskavam, ki bodo z novimi sistemi pomagale drugim ljudem ponovno hoditi.«
Srečanje s papežem: molite zame na Arktiki
Michael Haddad se je včerajšnje splošne avdience na dvorišču svetega Damaza udeležil v spremstvu Therese Panuccio, uradne predstavnice Programa Združenih narodov za razvoj. Papežu Frančišku je povedal za svoje načrte in ga prosil za blagoslov svojega poslanstva na Arktiki.
»Ko sem svetemu očetu povedal svojo zgodbo, mi je položil roko na glavo. Povedal sem mu, da poskušamo posredovati sporočilo človečnosti, ki je v prid zemlji in okolju. Blagoslovil me je in rekel sem: "Sveti oče, molite zame.'' Odgovoril mi je: ''Moli zame na severnem tečaju .'' Tega stavka si ne morem spraviti iz glave. Dal mi je moč in veliko snovi za razmišljanje. Počutim se bolj zavzetega, ne več sam, ampak skupaj s papežem, da bi poskušal doseči to spremembo.«
Dve darili kot simbol Libanona
Michael je Frančišku prinesel dve darili: vejico cedre, ki je simbol njegove domovine, Libanona, države, ki jo je Janez Pavel II. imenoval »sporočilo«. »To je večno drevo, ki je večkrat omenjeno v Svetem pismu in se imenuje Božja cedra,« pojasni. Papežu je v dar poklonil tudi fotografijo ene najstarejših libanonskih cerkev, obdane s cedrovim gozdom. »Les ceder se je pred sedet tisoč leti povezal z zemljo. Gre torej za dvojni pomen: zgodovino in tesno povezanost človeka s planetom. Živeli smo v gozdovih in čas je, da se tega spomnimo, saj brez zdravega planeta ni zdravega človeštva. To sporočilo moramo poslati svetu.« Papež je večkrat ponovil »Hvala«. Michael je papeža prosil za selfie, ki ga zdaj ponosno kaže na svojem telefonu.
