Kateheza: Klic vedno vključuje poslanstvo. Nič ni slučajno

Andreja Červek – Vatikan

Med dopoldansko splošno avdienco je papež Frančišek imel drugo katehezo o Pismu Galačanom. Danes je govoril o Pavlu kot resničnem apostolu ter izpostavil njegovo spreobrnjenje od preganjalca kristjanov do gorečega oznanjevalca evangelija. Ob Gospodovih velikih delih se nam spontano poraja vprašanje, kako je mogoče, da se Bog za uresničitev svoje volje poslužuje grešnika, krhke in slabotne osebe. Izpostavil je, da je vse pripravljeno po načrtu Boga, ki tke našo zgodovino. Klic vedno vključuje poslanstvo, ki smo mu namenjeni, zato se od nas zahteva, da se nanj resno pripravimo, saj vemo, da nas Bog sam pošilja in nas podpira s svojo milostjo.

Svetopisemski odlomek: Gal 1,1.13.15-16

Pavel, apostol ne od ljudi in tudi ne po človeku, temveč po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu, ki ga je obudil od mrtvih […]. Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti […]. Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani […].

Kateheza: Pavel, resnični apostol

Bratje in sestre, dober dan!

Pismo Galačanom bomo prebirali po malem. Videli smo, da so se ti kristjani znašli v konfliktu, kako živeti vero. Apostol Pavel začne pisati pismo tako, da jih spomni na njihove pretekle odnose, na njihovo nelagodje zaradi oddaljenosti in na nespremenjeno ljubezen, ki jo goji do vsakega od njih. Vendar pa ne pozabi izpostaviti svoje skrbi, da bi Galačani hodili po pravi poti: to je skrb očeta, ki je ustvaril skupnosti v veri. Njegov namen je zelo jasen: trebna je ponovno poudariti novost evangelija, ki so ga Galačani prejeli z njegovim oznanjevanjem, da bi zgradili pravo identiteto, na kateri bi utemeljili svoje življenje. To je načelo: poudariti novost evangelija, ki so jo Galačani prejeli od njega.

Takoj ugotovimo, da je Pavel globok poznavalec Kristusove skrivnosti. Od samega začetka svojega pisma ne sledi nizkim argumentom, ki jih uporabljajo njegovi obrekovalci. Apostol »leti visoko« in tudi nam kaže, kako naj ravnamo, ko se v skupnosti pojavijo konflikti. Šele proti koncu pisma je namreč jasno razvidno, da je bistvo sprožene razprave povezano z obrezovanjem, torej z glavnim judovskim izročilom. Pavel izbere pot, po kateri gre globlje, saj je v igri resnica evangelija in svoboda kristjanov, ki je njegov sestavni del. Ne ustavi se na površju problemov in konfliktov, kot to pogosto mika nas, da bi takoj našli rešitev, ki nas zavede, da se lahko vsi strinjamo z dogovorom. Pavel ljubi Jezusa in ve, da Jezus ni človek, ni Bog kompromisov. V evangeliju ni tako in apostol se je odločil za zahtevnejšo pot. Takole piše: »Koga si namreč skušam dobiti na svojo stran, ljudi ali Boga?« Ne išče miru z vsemi. In nadaljuje: »Si mar prizadevam, da bi ugajal ljudem? Ko bi še hotel ugajati ljudem, ne bi bil Kristusov služabnik« (Gal 1,10).

Najprej se Pavel čuti dolžnega opomniti Galačane, da ni pravi apostol zaradi svojih zaslug, ampak zaradi Božjega klica. On sam pripoveduje zgodbo o svoji poklicanosti in spreobrnjenju, ki sovpada s prikazovanjem Kristusa Vstalega med potjo v Damask (prim. Apd 9,1-9). Zanimivo je, kaj pravi o svojem življenju pred tem dogodkom: »Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake« (Gal 1,13-14). Pavel si upa trditi, da je prekašal vse v judovstvu, da je bil pravi goreči farizej, »po pravičnosti v postavi neoporečen« (Flp 3,6). Kar dvakrat poudari, da je bil zagovornik »izročila očetov« in »prepričan zagovornik postave«. To je Pavlova zgodba.

Po eni strani vztrajno poudarja, da je zagrizeno preganjal Cerkev in bil »bogokletnik, preganjalec in nasilnež« (1 Tim 1,13). Ne varčuje s pridevniki, tako sam sebe opredeli. Po drugi strani pa poudarja Božje usmiljenje do njega, zaradi katerega je doživel radikalno preobrazbo, ki je vsem dobro znana. Piše: »Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. Le slišali so: “Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti.”«  (Gal 1,22-23). Spreobrnil se je, spremenil se je, spremenil je srce. Pavel tako poudari resnico o svoji poklicanosti s presenetljivim kontrastom, ki se je ustvaril v njegovem življenju: iz preganjalca kristjanov, ker niso spoštovali izročil in postave, je bil poklican, da postane apostol in oznanja evangelij Jezusa Kristusa. Vidimo, da je Pavel svoboden: svoboden je za oznanjevanje evangelija in prav tako je svoboden, da prizna svoje grehe. »Takšen sem bil.« Gre za resnico, ki daje svobodo srca, je Božja svoboda.

Ko Pavel razmišlja o tej svoji zgodbi, je poln čudenja in hvaležnosti. Kot da bi Galačanom želel povedati, da bi lahko bil vse kaj drugega kot apostol. Od otroštva je bil vzgojen za neomadeževano spoštovanje Mojzesove postave, okoliščine pa so ga pripeljale do boja proti Kristusovim učencem. Vendar se je zgodilo nekaj nepričakovanega: Bog mu je po svoji milosti razodel svojega Sina, umrlega in vstalega, da bi postal njegov oznanjevalec med pogani (prim. Gal 1,15-6).

Kako nedoumljiva so Gospodova pota! Vsak dan se ga dotikamo z roko, še posebej pa, če pomislimo na trenutke, ko nas je Gospod poklical. Nikoli ne smemo pozabiti časa in načina, kako je Bog vstopil v naše življenje: v naših srcih in mislih naj ostane vtisnjeno srečanje z milostjo, ko je Bog spremenil naše življenje. Kolikokrat se nam ob Gospodovih velikih delih spontano poraja vprašanje: kako je mogoče, da se Bog za uresničitev svoje volje poslužuje grešnika, krhke in slabotne osebe? Vendar v tem ni ničesar slučajnega, saj je bilo vse pripravljeno po Božjem načrtu. On tke našo zgodovino, zgodovino vsakega od nas. On tke našo zgodovino in če z zaupanjem odgovorimo njegovemu načrtu odrešenja, se bomo tega zavedali. Klic vedno vključuje poslanstvo, ki smo mu namenjeni, zato se od nas zahteva, da se nanj resno pripravimo, saj vemo, da nas Bog sam pošilja, Bog sam nas podpira s svojo milostjo. Bratje in sestre, pustimo se voditi tej zavesti: prvenstvo milosti preoblikuje življenje in ga naredi vrednega za službo evangelija. Primat milosti pokriva vse grehe, spreminja srca, spreminja življenje, pomaga nam videti nove poti. Tega ne pozabimo. Hvala.