Pri papežu člani Italijanske košarkarske zveze: Pomagati gledati proti nebu

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je med avdienco s predstavniki Italijanske košarkarske zveze najprej spomnil na košarkarsko tekmo leta 1955, ki se je odigrala na Trgu sv. Petra v navzočnosti papeža Pija XII., ter dodal, da se je tudi v letih, ki so sledila, odnos med Cerkvijo in svetom športa vedno gojil v zavedanju, da oba svetova, čeprav različna, »služita celostni rasti osebe in lahko ponudita dragocen prispevek k naši družbi«.

Igrati kot ekipa

V središče govora je postavil dva pomembna vidika športne dejavnosti: ekipa in disciplina. Obstajajo športi, ki se imenujejo »individualni«, pa vendar šport vedno pomaga vzpostaviti stik med osebami, ustvariti odnose med različnimi, pogosto neznanimi osebami, ki se kljub temu, da prihajajo iz različnih kontekstov, združujejo in borijo za skupni cilj. »To sta dve pomembni stvari: biti enotni in imeti cilj. V tem smislu je šport zdravilo za individualizem naše družbe, ki pogosto ustvarja izoliran in žalosten jaz ter nas naredi nesposobne "igrati kot ekipa" in gojiti gorečnost do nekega dobrega ideala. Tako nas s svojo predanostjo športu spominjate na vrednoto bratstva, ki je tudi v središču evangelija,« je dejal papež.

Disciplina nas dela odgovorne

Drugi vidik športa, o katerem je spregovoril, je disciplina. »Mnogi mladi in odrasli, ki so navdušeni nad športom in navijajo za vas, si včasih ne predstavljajo, koliko dela in treningov je vloženega v tekmo. To zahteva veliko discipline, ne le fizične, temveč tudi notranje: telesno vadbo, stalnost, skrb za urejeno življenje pri urnikih in prehrani, počitek, ki se izmenjuje z napornim treningom. Ta disciplina je šola za formacijo in vzgojo, zlasti za mlade. Pomaga jim razumeti, kako pomembno je, da se naučijo "vnesti red v svoje življenje",« pri čemer se je papež skliceval na svetega Ignacija Lojolskega. »Cilj discipline ni, da bi nas naredila toge, ampak da bi nas naredila odgovorne: za sebe, za stvari, ki so nam zaupane, za druge, za življenje na splošno.« Pomaga pa tudi pri duhovnem življenju, ki ne more biti prepuščeno samo čustvom, niti ga ni mogoče živeti izmenično, »samo ko se mi zahoče«. »Tudi duhovno življenje potrebuje notranjo disciplino, ki jo sestavljajo zvestoba, stalnost in vsakodnevna predanost molitvi. Brez stalnega notranjega urjenja vera tvega, da bo ugasnila,« je dejal.

Pomagati mladim ''igrati igro''

Ob koncu je sveti oče še povedal, da je košarka šport, »ki dvigne proti nebu«, saj je »šport, ki gleda navzgor, proti košu, in zato je pravi izziv za vse, ki so navajeni živeti s pogledom vedno uprtim v tla«. »Želim si, da bi to bila tudi za vas plemenita naloga: spodbujati zdravo igro med otroki in mladimi, pomagati mladim, da gledajo navzgor, da se nikoli ne predajo, da odkrijejo, da je življenje pot, sestavljena iz porazov in zmag, a da je pomembno, da ne izgubijo želje "igrati igro". In jim pomagati razumeti, da ko v življenju "nisi zadel koša", še nisi za vedno izgubil. Vedno lahko znova stopiš na igrišče, še vedno lahko narediš ekipo z drugimi in poskušaš znova metati.«