Išči

Vatican News
2021.05.12 Udienza Generale

Papež Frančišek med splošno avdienco govoril o molitvenem boju

Kateheza med današnjo splošno avdienco, ki je tokrat ponovno potekala v navzočnosti vernikov, je govorila o molitvenem boju. A kot je izpostavil papež, Jezus je vedno z nami.

Andreja Červek – Vatikan

Splošna avdienca je danes dopoldne ponovno potekala v navzočnosti vernikov. Papež Frančišek jih je srečal na Dvorišču sv. Damaza v Vatikanu, nad čemer je izrazil tudi svoje zadovoljstvo. »Ni lepo govoriti pred ničemer, pred video kamero. Lepo je srečati ljudi, vsakega s svojo zgodbo,« je dejal. V veselje mu je namreč videti osebe, kajti »vsi smo bratje v Gospodu in, da se vidimo, nam pomaga moliti drug za drugega. Tudi ljudje, ki so daleč, so vedno blizu. […] Hvala za vašo navzočnost in vaš obisk. Ponesite papeževo sporočilo vsem. In papeževo sporočilo je, da molim za vse. In prosim, da molitev zame, povezani v molitvi.«

Katehezo pa je sveti oče namenil molitvenemu boju in dejal, da krščanska molitev ni nek »sprehod«. Pogostokrat je namreč boj, ki lahko traja dolga obdobja. A spomniti se moramo, da v času preizkušnje nismo sami, da nekdo bdi ob nas in nas varuje – Jezus je vedno z nami.

Svetopisemski odlomek: Ps 10,1.12-14

Zakaj, Gospod, stojiš v daljavi,
se skrivaš v času stiske?
Vstani, Gospod Bog! Vzdigni svojo roko!
Nikar ne pozabljaj nesrečnih!
Zakaj krivičnik Boga zasramuje,
v svojem srcu pravi: »Ne boš kaznoval.«
Videl si muko in žalost,
gledaš, da jih vzameš v svoje roke.
Slabotni se prepušča tebi,
siroti si postal pomočnik.

Kateheza: Molitveni boj

Krščanska molitev, kakor celotno krščansko življenje, ni nek »sprehod«. Nihče od velikih molivcev, ki jih srečamo v Svetem pismu in v zgodovini Cerkve, ni imel »lagodne« molitve. Lahko molimo kakor papagaji, a to ni molitev. Molitev zagotovo daje velik mir, vendar pa preko notranje boja, pogosto težkega, ki lahko spremlja tudi zelo dolga življenjska obdobja. Moliti ni neka lahka stvar in zato pred molitvijo bežimo. Vsakokrat ko hočemo moliti, nam takoj pridejo na misel mnoge druge dejavnosti, ki se v tistem trenutku zdijo pomembnejše in nujnejše. To se zgodi tudi meni. Grem molit, a potem moram storiti še to in ono … Bežimo pred molitvijo. Ne vem zakaj, a tako je. Skoraj vedno, potem ko smo preložili molitev, se zavemo, da tiste stvari sploh niso bile bistvene, in da smo morda zapravili čas. Sovražnik nas tako prevara.

Vsi Božji možje in žene ne navajajo samo veselja molitve, ampak tudi neprijetnost in napor, ki ju molitev lahko povzroči: v kakšnem trenutku je ohraniti vero v času in načinu molitve težki boj. Kakšen svetnik je molil več let, ne da bi občutil kakršen koli okus, ne da bi zaznal koristnost. Tišina, molitev, zbranost so težke vaje, in kakšenkrat se človeška narava upre. Raje bi bili na katerem koli drugem koncu sveta, samo tam ne, na tisti klopi v cerkvi moliti. Kdor hoče moliti, si mora zapomniti, da vera ni lahka in da se včasih hodi skozi skoraj popolno temo, brez oprijemljivih točk. V življenju vere so trenutki, ki so temni, in zato jih nekateri svetniki imenujejo 'temna noč', kajti ne čuti se ničesar; a jaz še naprej molim.

Katekizem našteva dolgo vrsto sovražnikov molitve, ki jo otežujejo in ustvarjajo težave (KKC, 2726-2728). Nekdo dvomi, da lahko zares doseže

 Vsemogočnega: Zakaj Bog molči? Če je Vsemogočni, bi lahko rekel kakšno besedo in končal to zgodbo. Pred nedoumljivostjo božjega nekateri mislijo, da je molitev golo psihološko opravilo; nekaj, kar je celo koristno, a ne resnično in ne potrebno: lahko bi se jo celo prakticiralo, ne da bi morali biti verniki. In tako naprej … mnoge razlage.

Najslabši sovražniki molitve so znotraj nas. Katekizem jih takole imenuje: »Malodušnost spričo naših suhot, potrtost, ko Gospodu ne damo vsega, ker imamo ''veliko premoženje'', razočaranje, ko nismo uslišani v skladu s svojo voljo, ranitev našega napuha, ki postane trd zaradi naše grešne nevrednosti, odpor zoper zastonjskost molitve« (KKC, 2728). Jasno je, da gre za posplošen seznam, ki bi se ga lahko podaljšalo.

Kaj storiti v času skušnjave, ko se zdi, da se vse maje? Če raziščemo zgodovino duhovnosti, takoj opazimo, kako je učiteljem duše bila jasna situacija, ki smo jo opisali. Da bi jo premagal, je vsak izmed njih ponudil kakšen prispevek: besedo modrosti ali nasvet, kako pristopiti k obdobjem, polnim težav. Ne gre za teorije, pripravljene za mizo, ampak za nasvete, ki so nastali iz izkušnje, ki kažejo pomembnost vztrajanja v molitvi.

Zanimivo bi bilo pregledati vsaj nekatere od teh nasvetov, saj si vsak zasluži poglobitve. Na primer, Duhovne vaje sv. Ignacija Lojolskega so knjižica velike modrosti, ki uči, kako si urediti svoje življenje. Daje razumeti, da je krščanska poklicanost aktivno delovanje, je odločitev biti pod praporom Jezusa Kristusa in ne pod hudičevim, ko se poskuša delati dobro tudi takrat, ko to postane težko.

V času preizkušnje se je dobro spomniti, da nismo sami, da nekdo bdi ob nas in nas varuje. Tudi sv. Anton Puščavnik, ustanovitelj krščanskega meništva v Egiptu, gre skozi strašne trenutke, v katerih se je molitev spremenila v težko bitko. Njegov biograf sv. Atanazij, škof Aleksandrije, pripoveduje, da je eden od najslabših trenutkov svetega puščavnika doletel okoli petintridesetega leta starosti, v srednjih letih, ki za mnoge pomenijo krizo. Anton je bil vznemirjen zaradi tiste preizkušnje, a jo je prenesel. Ko se mu je povrnila mirnost, se je obrnil na svojega Gospoda s skoraj grajajočim tonom: »Gospod, kje si bil? Zakaj

 nisi prišel takoj in končal mojega trpljenja?« In Gospod je odgovoril: »Anton, jaz sem bil tam. A sem čakal, da te vidim, kako se boriš« (Antonovo življenje, 10).

Boriti se v molitvi. Molitev je velikokrat boj. Na misel mi pride nekaj, kar sem živel od blizu. Bil sem v neki drugi škofiji. Zakonca sta imela devet letno hčerko, ki je imela neko bolezen, za katero zdravniki niso vedeli, kaj je. Na koncu je zdravnik v bolnišnici rekel mami: »Gospa, pokličite svojega moža.« Mož je delal; bila sta delavca, vse dni sta delala. In je rekel očetu: »Deklica ne bo preživela noči. Gre za infekcijo, zato ne moremo narediti ničesar.« Tisti mož morda ni hodil vsako nedeljo k maši, a imel je veliko vero. Šel je iz bolnice, tam pustil ženo z deklico, vzel vlak in šel v sedemdeset kilometrov oddaljeno baziliko Marije iz Lujana, zavetnice Argentine. Bazilika je že bila zaprta, saj je bilo ob skoraj desetih zvečer. Oprijel se je ograje bazilike in vso noč molil k Mariji ter se boril za hčerkino življenje. To ni neka fantazija; sam sem videl, sam sem to doživel. Mož, ki se je tam boril. Ob šestih zjutraj se je cerkev odprla in on je vstopil, pozdravil Marijo ter se vrnil domov. Vso noč se je boril. Ko je prispel, ni našel žene. In je pomislil: »Zapustila me je. Ne, Marija mi tega ne bi mogla narediti.« Zatem jo najde nasmejano, ki pravi: »Ne vem, kaj se je zgodilo. Zdravniki pravijo, da se je nekaj spremenilo in zdaj je zdrava.« Tisti človek je z molitvenim bojem od Marije prejel milost. Marija ga je uslišala. To sem sam videl: molitev dela čudeže, kajti molitev gre naravnost v središče nežnosti Boga, ki nas želi kakor Oče. In ko nam ne podeli milosti, nam bo dal neko drugo, ki jo bomo pozneje videli. A vedno je boj v molitvi, ko prosimo za milost. Res je, včasih prosimo za milost, ki jo potrebujemo, a jo prosimo brez volje, brez boja. Tako se ne prosi za resne stvari. Molitev je boj in Gospod je vedno z nami.

Če nam v trenutku slepote ne uspe zaznati njegove navzočnosti, nam bo to uspelo v prihodnosti. Tudi nam se bo zgodilo, da bomo ponavljali isti stavek, ki ga je izrekel očak Jakob: »Zares, Gospod je na tem kraju, pa nisem vedel« (1 Mz 28,16). Ob koncu našega življenja, ko bomo pogledali nazaj, bomo tudi mi lahko rekli: »Mislil sem, da sem bil sam, a v resnici nisem bil: Jezus je bil z mano.« Vsi bomo lahko to rekli.

Sreda, 12. maj 2021, 11:59

Zadnje avdience

Preberite vse >