Vatican News

Papež vodil konzistorij. Karel de Foucauld bo s šestimi drugimi blaženimi postal svetnik

Papež Frančišek je v ponedeljek, 3. maja, v Apostolski palači vodil dnevno molitveno uro in redni javni konzistorij za kanonizacijo sedmih blaženih. Datum kanonizacije bo sporočen naknadno, tokrat pa predstavljamo kratke življenjepise novih bodočih svetnikov.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Blaženi Karel de Foucauld, škofijski duhovnik

Karel de Foucauld
Karel de Foucauld

Rodil se je 15. septembra 1858 v Strasbourgu v Franciji. Pri šestih letih je postal sirota, z mlajšo sestro sta živela pri starih starših. Vpisal se je na vojaško akademijo. V mladosti se je oddaljil od vere in živel lahkomiselno in neurejeno življenje. V letih 1883-1884 se je odpravil na raziskovanje Maroka, tedanje francoske kolonije, kjer je vera muslimanov v njem prebudila vprašanje, če Bog obstaja. Kasneje je povedal, da je – še neveren – molil: »Bog, če obstajaš, daj, da te spoznam.« Po prihodu v Francijo je začel svojo pot iskanja in je duhovnika Huvelia prosil, naj ga pouči o veri. Z njegovo pomočjo je ponovno našel Boga oktobra leta 1886, ko je bil star 28 let. »Ko sem začel verovati, da Bog obstaja, sem razumel, da ne morem storiti drugega, kot živeti samo Zanj,« je zapisal čez leta.

Na romanju v Sveto deželo je razumel svojo poklicanost: slediti in posnemati Jezusa in njegovo življenje v Nazaretu. Sedem let je živel v samostanu trapistov Franciji in nato v Siriji. Kasneje je živel sam, v molitvi in adoraciji, v velikem uboštvu, pri sestrah klarisah v Nazaretu. Pri 43 letih je bil leta 1901 posvečen v duhovnika, nato pa je odšel v puščavo v Alžiriji. Živel je kot revež med najrevnejšimi, nato pa odšel med Tuarege v kraju Tamanrasset na jugu države. Veliko je molil, premišljeval Sveto pismo ter želel biti brat vsakemu človeku. »Želim biti dober, da bodo lahko drugi rekli: če je takšen služabnik, kakšen je šele Učitelj?«

Umrl je 1. decembra 1916 med roparskim napadom na njegov skromni dom. Svojo poklicanost je vedno želel podeliti z drugimi: po tem, ko je napisal različna pravila redovnega življenja, je menil, da bi takšno »nazareško življenje« lahko živeli vsi in kjerkoli. Danes duhovno družino Karla de Foucaulda sestavljajo različna združenja vernikov, redovne skupnosti, svetni inštituti laikov ali duhovnikov po vsem svetu. Za blaženega ga je razglasil papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005.

Blaženi Lazar, laik, mučenec

Blaženi Lazar, laik, mučenec
Blaženi Lazar, laik, mučenec

Rodil se je kot Devasahayam Pillai 23. aprila 1712 v hindujski družini v vasi Nattalam na jugu Indije. Glede na to, da sta bila njegova starša pripadnika visokih kast, je imel možnost dobre izobrazbe. Začel je vojaško kariero, vendar pa je kmalu postal minister na kraljevem dvoru in pomočnik v enem izmed pomembnih hindujskih templjev. Poročil se je z dekletom iz iste kaste.

Pillai je leta 1742 spoznal Eustachia Benedetta De Lannoya, katoliškega poveljnika nizozemske vojske, ki je postal ujetnik v eni izmed bitk. Preko njega je navezal stik z jezuitskim misijonarjem Giovannijem Battisto Buttarijem, ki je postal njegov prijatelj in duhovni svetovalec. On je bil tudi tisti, ki ga je po prehojeni poti katehumenata krstil 14. maja 1745. Po spreobrnjenju in krstu je častitljivi Božji služabnik začel z dejavnim oznanjevanjem vere v Kristusa in mnogi ljudje, vključno z njegovo ženo, so postali katoličani latinskega obreda. Poudarjal je predvsem enakost vseh ljudstev, ne glede na razlike med kastami, zaradi česar so mu nasprotovali predvsem pripadniki najvišjih kast, del katerih je bil tudi sam. Obtožili so ga izdaje in omalovaževanja verskih praks ter žalitve bogov, brahmanov in kralja, ki ga je tudi aretiral.

Njegovo trpljenje je trajalo tri leta. Bil je zaprt, vklenjen v okove in kasneje obsojen na smrt. Pred tem so ga, privezanega na bivola, osem mesecev vodili po mestih v kraljestvu, kjer je bil izpostavljen zaničevanju ljudi, bičan in mučen. Privezali so ga tudi na drevo in ga tam pustili v slabem vremenu. Vendar pa je, tako kot že večkrat pred tem, Lazar tudi ta zadnji kraj trpljenja spremenil v oazo molitve in občestva z Gospodom.

Na smrt s streljanjem je bil obsojen 14. januarja 1752. Njegovo telo so kristjani pokopali pred oltarjem cerkve sv. Frančiška Ksaverija in na njegov grob so takoj začeli romati številni verniki. Za blaženega ga je 2. decembra 2012 razglasil papež Benedikt XVI.

Blaženi Cezar de Bus, duhovnik, ustanovitelj Kongregacije očetov krščanskega nauka (doktrinalci)

Blaženi Cezar de Bus, duhovnik
Blaženi Cezar de Bus, duhovnik

Rodil se je 3. februarja 1544 v Cavaillonu v Franciji. Boril se je v »verskih vojnah«, vedno je bil posebno pozoren do ubogih in ranjenih. Več let je živel na francoskem dvoru, vendar pa se je po nekaj letih naveličal načina življenja, ki so ga zaznamovale zabave, zato se je zagrenjen vrnil domov. Leta 1575 je popolnoma spremenil način življenja, to milost pa sta z molitvijo in postom izprosila dva nepismena laika: spremljevalka de Busove družine ter krojač in zakristan v katedrali. Predlagala sta mu duhovno vodstvo jezuita Pietra Pèqueta in v Cezarju se je kmalu ponovno vnela želja po tem, da bi postal duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel leta 1582, njegovo poslanstvo pa je bilo osredotočeno na Božjo besedo. Sledil je odlokom tridentinskega koncila ter duhovnosti in apostolskemu delovanju sv. Karla Boromejskega.

Skupino mladih žena je pripravil, da so imele po vaseh verouk. Med letoma 1586 in 1588 se je umaknil v samoto in se posvetil molitvi in študiju Tridentinskega katekizma. 29. septembra 1592 je ustanovil Kongregacijo očetov krščanskega nauka (doktrinalci). Cezar je s svojo metodologijo in sredstvi ustvarjal privlačne in zanimive kateheze. Uporabljal je tablice z evangeljskimi prizori, ki jih je sam narisal, pesmi in poezijo. Veliko je uporabljal Božjo besedo, njegov jezik je bil preprost, neposreden in domač, primeri pa zelo konkretni in življenjski.

Umrl je na velikonočno jutro 15. aprila 1607, za blaženega pa ga je 27. aprila 1975 razglasil papež Pavel VI..

Blaženi Alojzij Marija Palazzolo, duhovnik, ustanovitelj Inštituta sester ubožic – Inštitut Palazzolo

Blaženi Alojzij Marija Palazzolo, duhovnik
Blaženi Alojzij Marija Palazzolo, duhovnik

Rodil se je 10. decembra 1827 v Bergamu kot zadnji izmed osmih otrok. Mati, ki je bila zelo verna, ga je po očetovi smrti vzgajala v dejavni ljubezni do revnih in bolnih. Alojzij se je odločil za vstop v semenišče, v duhovnika je bil posvečen leta 1850. Svoje poslanstvo  je želel opravljati med najrevnejšimi. Pričel je z oratoriji za fante ter ustanovil večerne šole za mlade in odrasle. Sčasoma je razumel, da mora poskrbeti tudi za zapuščene deklice in dekleta. Tudi zanje je odprl oratorij in ga zaupal Teresi Gabrieli, ki je skupaj z nekaterimi drugimi dekleti začela živeti v novi redovni skupnosti, ki se je posvečala revnim, posebej mladim.

Umrl je 15. junija 1886. Za blaženega ga je 19. marca 1963 razglasil papež Janez XXIII.

Blaženi Justin Marija Russolillo, duhovnik, ustanovitelj Družbe božjih poklicev in Kongregacije sester božjih poklicev

Blaženi Justin Marija Russolillo, duhovnik
Blaženi Justin Marija Russolillo, duhovnik

Rodil se je 18. januarja 1891 v bližini Neaplja, že kot otrok je čutil poklicanost v duhovništvo. V mašnika je bil posvečen 20. septembra leta 1913. Leta 1920 je ustanovil moško redovno skupnost Družba božjih poklicev, leto zatem žensko vejo, kasneje pa še svetni inštitut. Vsak njegov načrt je bil storjen v znamenju svetosti in povezanosti s Sveto Trojico. Moč je zajemal v Božji besedi, evharistiji, molitvi, povezanosti z Bogom, ljubezni do Cerkve in pobožnosti do Marije. Živel je zbrano, urejno, krotko, čisto življenje, za vsakogar je našel dobro besedo in nasmeh, posebej za uboge in bolne. Bil je neutrudni oznanjevalec Božje besede, govornik in pisatelj. Stalna kateheza, evharistični apostolat in družinska pastorala so preoblikovali njegovo župnijo, kjer so se rodili mnogi duhovni poklici. Svojo pomoč je nudil tudi duhovnikom in redovnikom v težavah. Deležen je bil veliko nerazumevanj, vendar pa se nikoli ni pritoževal.

Umrl je 2. avgusta 1955 za levkemijo, za blaženega pa ga je 7. maja 2011 razglasil papež Benedikt XVI.

Blažena Marija Frančiška Jezusova, ustanoviteljica sester terciark kapucink iz Loana

Blažena Marija Frančiška Jezusova
Blažena Marija Frančiška Jezusova

Rodila se je 14. februarja 1844 kot Anna Maria Rubatto v bližini Torina. Po materini smrti je pri devetnajstih letih postala spremljevalka plemkinje Marianne Scoffone. Med letoma 1864 in 1882 ji je pomagala tudi pri upravljanju velikega premoženja. Anna Marija je v teh letih svoje življenje posvetila delom usmiljenja, poučevanju verouka, obiskovala je bolnike v ustanovi Cottolengo ter najrevnejše prebivalce piemontske družbe. Nekega dne je na poti iz cerkve zaslišala tarnanje mladega delavca, ki mu je z zidarskega odra na glavo padel kamen. Takoj mu je pomagala ter ga poslala domov, hkrati pa mu je dala denar v višini dvodnevne plače, da bi lahko počival in si opomogel. Izkazalo se je, da je bila stavba, ki jo gradili na mestu, kjer se je zgodila nesreča, namenjena za žensko skupnost, za katero pa še niso imeli voditeljice. Pater kapucin Angelico, ki je bil pobudnik nove skupnosti, je v Anamariji takoj videl osebo, ki bi bila primerna za to nalogo. Sama je bila nad predlogom presenečena, saj je bila stara že 40 let in je imela ustaljeno življenje, ki je bilo v znamenju dela, molitve in del krščanske ljubezni. Zanjo se je začelo intenzivno obdobje razločevanja, pogovorov z duhovnim voditeljem in Janezom Boskom, s katerim je sodelovala pri oratoriju. Odločila se je za vstop v redovno skupnost, ki se je začenjala v službi Cerkvi in Božjemu ljudstvu. Po treh letih so odprli nove skupnosti v Italiji, leta 1892 pa tudi v Urugvaju, kmalu zatem pa še v Argentini in Braziliji.

Marija Frančiška Jezusova je umrla 6. avgusta 1904, med obiskom skupnosti v Urugvaju. Za blaženo jo je 10. oktobra 1993 razglasil papež Janez Pavel II.

Blažena Marija Dominika Mantovani, soustanoviteljica in prva generalna predstojnica Inštituta malih sester Svete Družine

Blažena Marija Dominika Mantovani
Blažena Marija Dominika Mantovani

Rodila se je 12. novembra 1862 v bližini Verone. Čeprav je bila odlična učenka, zaradi revščine v družini ni mogla nadaljevati s šolanjem. Že v otroštvu je imela rada molitev in vse, kar je bilo povezano z Bogom. Kot dekle je bila zgled sovrstnicam predvsem s svojim življenjem. Bila je dobrega srca, krotka, živela je transparentno in pobožno. Sodelovala je v župniji, posebej pri dejavnostih za mlade. Otroke je poučevala verouk, obiskovala pa je tudi revne in bolnike. 8. decembra 1886 je pred svojim župnikom in duhovnim spremljevalcem izpovedala zaobljubo večne deviškosti. Preko blaženega Nascimbenija je prepoznala Božji načrt za svoje življenje: postala je soustanoviteljica in prva generalna predstojnica Inštituta malih sester Svete Družine. Pomagala je ustanovitelju ter sodelovala pri nastajanju Konstitucij in formaciji sester.

Pred njeno smrtjo je v 150 skupnostih v Italiji in tujini živelo okoli 1200 sester, ki so bile vključene v različne apostolske in karitativne dejavnosti. Umrla je 2. februarja 1934, za blaženo pa jo je 27. aprila 2003 razglasil papež Janez Pavel II.

Ponedeljek, 3. maj 2021, 16:13