Išči

Vatican News
2021.05.05 Udienza Generale

Kateheza o kontemplativni molitvi: Jaz zrem Njega in On zre mene

Kontemplativna molitev je pogled vere, ki je uprt v Jezusa. Jaz zrem Njega in on zre mene, je dejal papež med današnjo katehezo.

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je med splošno avdienco, ki je dopoldne potekala v knjižnici apostolske palače, nadaljeval cikel katehez o molitvi in danes govoril o kontemplaciji. Kot je izpostavil, je kontemplativna molitev pogled vere, ki je uprt v Jezusa. Jaz zrem Njega in On zre mene. V ljubeči kontemplaciji, ki je značilna za najintimnejšo molitev, niso potrebne mnoge besede: dovolj je pogled, dovolj je prepričanje, da je naše življenje obdano z veliko in zvesto ljubeznijo, od katere nas nikoli ne bo moglo nič ločiti. Papež Frančišek je prav tako izpostavil, da med kontemplacijo in delovanjem ni nasprotja.

Svetopisemski odlomek: Ps 8,2.4-6.10

Gospod, naš Gospod,
kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!
Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa.
Ko gledam nebo, delo tvojih prstov,
luno in zvezde, ki si jih utrdil:
Kaj je človek, da se ga spominjaš,
sin človekov, da ga obiskuješ?
Naredil si ga malo nižjega od Boga,
s slavo in častjo si ga ovenčal.
Gospod, naš Gospod,
kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!

Kateheza: Kontemplativna molitev

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Nadaljujmo kateheze o molitvi. Pri tej katehezi bi se želel zaustaviti pri kontemplativni molitvi.

Kontemplativna razsežnost človeka – ki še ni kontemplativna molitev – je nekoliko podobna »soli« življenja: daje okusnost, daje okus našim dnem. Lahko kontempliramo, ko gledamo sonce, ki vzhaja zjutraj, ali drevesa, ki se spomladi odevajo v zeleno; lahko kontempliramo, ko poslušamo glasbo ali petje ptic, ko beremo knjigo, ko smo pred umetniškim delom ali tisto mojstrovino, kar je človeški obraz … Carlo Maria Martini, ki je bil poslan za škofa v Milano, je svoje prvo pastoralno pismo naslovil »Kontemplativna razsežnost življenja«: dejansko, kdor živi v velikem mestu, kjer je vse – lahko rečemo – umetno in funkcionalno, lahko izgubi sposobnost kontemplacije. Kontemplirati v prvi vrsti ne pomeni načina delovanja, ampak način obstajanja – biti kontemplativen.

Biti kontemplativni ni odvisno od oči, temveč od srca. Tu vstopi v igro molitev kot dejanje vere in ljubezni, kot »dih« našega odnosa z Bogom. Molitev očiščuje srce in s tem zjasni tudi pogled, tako da omogoči dojeti stvarnost z drugega zornega kota. Katekizem to preobrazbo srca z molitvijo opisuje z navajanjem znanega pričevanja svetega Arškega župnika: »Kontemplacija je pogled vere, uprt v Jezusa. 'Jaz zrem Njega in On zre mene,' je rekel svojemu svetemu župniku kmet iz Arsa, ko je molil pred tabernakljem. […] Luč Jezusovega pogleda razsvetli oči našega srca; ta luč nas uči vse gledati v luči njegove resnice in njegovega sočutja do vseh ljudi« (Katekizem katoliške Cerkve, 2715). Vse prihaja od tam: iz srca, ki čuti, da se ga gleda z ljubeznijo. Takrat se stvarnost kontemplira z drugačnimi očmi.

»Jaz zrem Njega in On zre mene!« Tako je: v ljubeči kontemplaciji, ki je značilna za najintimnejšo molitev, niso potrebne mnoge besede: dovolj je pogled, dovolj je prepričanje, da je naše življenje obdano z veliko in zvesto ljubeznijo, od katere nas nikoli ne bo moglo nič ločiti.

Jezus je bil učitelj tega pogleda. V njegovem življenju ni nikoli manjkalo časa, prostora, tišine, ljubečega občestva, ki življenju omogoča, da ga ne uničijo

 neizogibne preizkušnje, ampak ohranja lepoto nedotaknjeno. Njegov pogled je odnos z nebeškim Očetom.

Pomislimo na dogodek spremenjenja. Evangeliji ta prizor umeščajo v kritični trenutek Jezusovega poslanstva, ko okoli Njega naraščata nasprotovanje in zavračanje. Tudi med njegovimi učenci ga mnogi ne razumejo in odidejo; eden od dvanajsterih razmišlja o izdajstvu. Jezus začne odprto govoriti o trpljenju in smrti, ki ga čakata v Jeruzalemu. V tem kontekstu se Jezus s Petrom, Jakobom in Janezom vzpne na visoko goro. Markov evangelij pravi: »Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu« (Mr 9,2-3). Ravno v trenutku, ko Jezusa ne razumejo, odidejo, pustijo ga samega, ker ga ne razumejo; v trenutku, ko ni razumljen, ravno ko se zdi, da je vse zatemnjeno v vrtincu nesporazumov, zasije božanska luč. To je luč Očetove ljubezni, ki napolnjuje Sinovo srce in preoblikuje njegovo Osebo.

Nekateri učitelji duhovnosti iz preteklosti so kontemplacijo razumeli kot nasprotje delovanja in so povzdigovali tiste poklice, ki bežijo od sveta in njegovih problemov ter se popolnoma posvetijo molitvi. V resnici pa v Jezusu Kristusu in evangeliju ni nasprotja med kontemplacijo in delovanjem. V evangeliju v Jezusu ni nasprotja. Morda je nastalo pod vplivom kakšnega neoplatonističnega filozofa, ki je naredil to protislovje, a zagotovo gre za dualizem, ki ne sodi v krščansko sporočilo.

V evangeliju je en sam velik klic, in sicer slediti Jezusu po poti ljubezni. To je vrh in središče vsega. V tem smislu sta dejavna ljubezen in kontemplacija sinonima, govorita o isti stvari. Sveti Janez od Križa je trdil, da je majhno dejanje čiste ljubezni za Cerkev bolj koristno kot vsa druga dela skupaj. To, kar se rodi iz molitve in ne iz domišljavosti našega jaza, kar je očiščeno s ponižnostjo, četudi gre za samotno in tiho dejanje ljubezni, je največji čudež, ki ga kristjan lahko stori. To je pot kontemplativne molitve: jaz zrem Njega in On zre mene; in to dejanje ljubezni v tihem pogovoru z Jezusom naredi veliko dobrega Cerkvi.

Sreda, 5. maj 2021, 11:54

Zadnje avdience

Preberite vse >