Sveti oče o nočnih adoracijah v mladosti in spovednikovem zgledu
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Seznam molivcev pri adoraciji v katedrali
Omenjena revija je namreč svetemu očetu poslala fotokopijo registra iz arhiva bazilike Najsvetejšega zakramenta v Buenos Airesu, kjer je seznam oseb, ki so se izmenjavale pri nočni adoraciji. Tovrstna molitev v baziliki poteka že od leta 1917, leta 1954 in 1955 pa sta bila na seznamu v registru pogosto napisana tudi Jorge Mario Bergoglio in njegov brat Oscar. K temu ju je spodbudil predvsem zgled p. Joséja Aristija, provinciala zakramentincev, ki je v spovednici preživel izredno veliko časa. Bil je oseba, ki je pomembno zaznamovala življenje bodočega papeža, predvsem s svojo držo usmiljenja.
Sobotni večeri v adoraciji
Sveti oče je v pismu katoliškemu tedniku zapisal, da je bil ganjen, ko je dobil fotokopijo omenjenega dokumenta iz arhiva. Ob tem je podelil svojo molitveno izkušnjo iz mladosti, ki je bila zanj zelo pomenljiva. Spominja se besed »Venite adoremus« (Pridite, molimo), ki so jih nekateri molivci uporabljali, da so zbudili osebo, ki je bila na vrsti za njimi. Mladi Jorge je ob sobotah zvečer velikokrat odšel od doma na obrobju Buenos Airesa v baziliko Najsvetejšega zakramenta v središču mesta. Po pridiganju p. Aristija se je okoli 21. ure začela adoracija. Kot je zapisal v pismu, se je takrat v njem že vžgal plamenček duhovniškega poklica, vendar pa je živel »normalno krščansko življenje«. Izkušnja noči, preživetih v adoraciji, ga je globoko zaznamovala.
Vzel križ z rožnega venca svojega spovednika
Sveti oče v pismu prav tako podeli svojo izkušnjo ob smrti p. Aristija, na velikonočno vigilijo leta 1996, ko je bil pomožni škof. Šel je v kripto bazilike, kjer je bilo duhovnikovo telo, da bi položil rože. »Z njegovega rožnega venca sem odtrgal križ,« zapiše papež Frančišek in nadaljuje: »V tistem trenutku sem pogledal duhovnika in rekel: "Daj mi polovico svojega usmiljenja" in čutil sem nekaj močnega, kar mi je dalo pogum, da sem to storil.« Edini, ki je bil priča temu dogodku, je bil duhovnik zakramentinec Andres Taborda, ki se spominja, da je Bergoglio dejal: »Bil je moj spovednik. S tem rožnim vencem v roki je odpustil mnogim, mnogim grešnikom; ni mogoče, da bi ga nesel pod zemljo.«
Anekdota z evharističnega kongresa
Tednik »Alfa in omega« prav tako poroča o anekdoti, ki jo je povedal Diego Vidal, laik, ki že več let skrbi za koordinacijo nočne adoracije v baziliki. Takole pripoveduje: »Na evharističnem kongresu v eni izmed oddaljenih provinc Buenos Aires, je prišel mimo mene tedanji nadškof in vprašal sem ga, če pozna p. Aristija. Takoj se je ustavil in mi odgovoril: "Če ga poznam?" In iz žepa je vzel duhovnikov rožni venec.«
Srajce brez žepov, s seboj vedno vrečka iz blaga
Križ z rožnega venca p. Aristija je od leta 1996 vedno spremljal škofa in kardinala Bergoglia. »Dal sem ga v svoj žep,« še zapiše sveti oče ter doda: »Papeževe srajce so brez žepov, vendar pa imam jaz vedno s seboj majhno vrečko iz blaga. Od tedaj pa vse do danes gre moja roka vedno tja. Čutim milost! Zgled usmiljenega duhovnika, duhovnika, ki se približa ranam, zelo dobro dene,« sklene svoj zapis papež Frančišek.
