Išči

Vatican News
2021.04.28 Udienza Generale

Papež med splošno avdienco o meditaciji: Za kristjana je način srečanja z Jezusom

Današnja kateheza je bila namenjena meditaciji. Papež je izpostavil, da za kristjana meditacija pomeni molitev, ki vedno vodi v srečanje z Jezusom. Kažipot pa nam je Sveti Duh.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je danes dopoldne imel splošno avdienco, med katero je katehezo namenil meditaciji oziroma premišljevanju kot načinu molitve. Izpostavil je, da je meditacija pomembna razsežnost molitve, a za kristjana pomeni pot, ki vodi v srečanje z Jezusom Kristusom. Ko kristjan moli, ne teži k samorazkrivanju, ne išče najglobljega jedra svojega jaza. Če nam izkušnja molitve daje notranji mir, obvladovanje samega sebe ali jasnost poti, na katero se naj podamo, so to stranski učinki milosti krščanske molitve, ki je srečanje z Jezusom.

Svetopisemski odlomek: Gv 14,25-26; 16,12-15

[Jezus je rekel svojim učencem:] »To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. […] Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«

Kateheza: Meditacija (premišljevanje)

Danes bomo govorili o načinu molitve, ki jo imenujemo meditacija. Za kristjana »meditirati« pomeni najdi sintezo: pomeni postaviti se pred veliko stran razodetja ter jo poskušati narediti za svojo, v celoti jo sprejeti. Potem ko je kristjan sprejel Božjo besedo, je ne zapre vase, kajti tista beseda se mora srečati »z neko drugo knjigo«, ki jo Katekizem imenuje »knjiga življenja« (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 2706). In to poskušamo narediti vsakokrat, ko meditiramo besedo.

Meditacija je v teh letih bila deležna velike pozornosti. O njej ne govorijo samo kristjani: obstaja meditativna praksa, ki je prisotna v skoraj vseh svetovnih verstvih. Gre pa tudi za dejavnost, ki je razširjena med osebami, ki nimajo verskega pogleda na življenje. Vsi imamo potrebo, da bi meditirali, premišljevali, našli same sebe – to je človeška dinamika. Predvsem v nenasitnem zahodnem svetu se posega po meditaciji, saj ta predstavlja visoki jez pred vsakodnevnim stresom in praznino, ki se širi vsepovsod. Imamo torej to podobo mladih in odraslih, ki sedijo v zbranosti, tišini, z zaprtimi očmi … A kaj počnejo te osebe? Meditirajo. Gre za pojav, na katerega je treba gledati z naklonjenostjo: nismo namreč ustvarjeni, da bi neprestano hiteli, imamo notranje življenje, ki se ga ne more vedno teptati. Meditacija je torej potreba vseh. Meditirati pomeni zaustaviti se v življenju in vdihniti – ustaviti se.

Vendar pa se zavedamo, da ta beseda, ko je enkrat sprejeta v krščanski kontekst, dobi posebnost, ki se je ne sme odstraniti. Meditacija je nujna človeška razsežnost, a meditirati v krščanskem kontekstu gre onkraj, je razsežnost, ki se je ne sme odstraniti. Velika vrata, skozi katera vstopa molitev krščene osebe – še enkrat spomnimo – je Jezus Kristus. Za kristjana meditacija vstopa skozi vrata Jezusa Kristusa. Tudi praksa meditacije sledi tej poti. Ko kristjan moli, ne teži k samorazkrivanju, ne išče najglobljega jedra svojega jaza; to je sicer dopustno, a kristjan išče nekaj drugega. Krščanska molitev je predvsem srečanje z Drugim z veliko začetnico. Če nam izkušnja molitve daje notranji mir, obvladovanje samega sebe ali jasnost poti, na katero se naj podamo, so ti rezultati tako rekoč stranski učinki milosti krščanske molitve, ki je srečanje z Jezusom.

Izraz »meditacija« je imel skozi zgodovino različne pomene. Tudi v krščanstvu se nanaša na različne duhovne izkušnje. Kljub temu je mogoče zaslediti

 nekatere skupne poteze, pri čemer nam ponovno pomaga Katekizem, ki pravi: »Metode premišljevanja so tako različne, kakor so različni učitelji duhovnosti. […] Toda metoda je samo kažipot; pomembno je, da se skupaj s Svetim Duhom pomikamo naprej po edini poti molitve, ki je Jezus Kristus« (KKC, 2707). Tukaj je opozorjeno na tovariša na poti, ki nas vodi, kar je Sveti Duh. Krščanska meditacija ni mogoča brez Svetega Duha. On je, ki nas vodi v srečanje z Jezusom. Jezus nam je rekel: »Poslal vam bom Svetega Duha. On vas bo učil in vam razložil.« Tudi pri meditaciji je Sveti Duh kažipot za hojo v srečanje z Jezusom Kristusom.

Obstaja torej veliko metod krščanske meditacije: nekatere so zelo umerjene, drugi so bolj dodelane; nekatere poudarjajo razumsko razsežnost osebe, druge bolj čustveno. Gre za metode. Vse so pomembne in vredne, da se jih prakticira, saj lahko pomagajo, da izkušnja vere postane celovito dejanje osebe: ne moli samo človekov um, moli ves človek, vsa oseba, tako kot ne molijo samo čustva. Stari so rekli, da je organ molitve srce, in tako pojasnili, da v odnos z Bogom vstopa ves človek, začenši s svojim središčem – srcem, in ne le nekatere njegove sposobnosti. Zato se moramo vedno spominjati, da je metoda pot in ne cilj: vsaka molitvena metoda, če hoče biti krščanska, je del tiste hoje za Kristusom, ki je bistvo naše vere. Metode meditacije so poti, ki vodijo v srečanje z Jezusom. A če se na poti ustaviš in jo samo gledaš, ne boš nikoli našel Jezusa. Iz poti boš naredil ''boga''. Tam te ne čaka nikakršen ''bog''. Jezus je ta, ki te čaka. Pot je zato, da te pripelje do Jezusa. Katekizem pojasnjuje: »Premišljevanje spravi v dejavnost misli, domišljijo, čustva in hrepenenje. Ta dejavnost zmožnosti naše duše je potrebna zato, da poglobimo prepričanja vere, vzbudimo spreobrnjenje srca in okrepimo voljo hoditi za Kristusom. Krščanska molitev si prizadeva v prvi vrsti za premišljevanje Kristusove skrivnosti« (KKC, 2708).

To je torej milost krščanske molitve: Kristus ni daleč, ampak je vedno v odnosu z nami. Ne obstaja vidik njegove božansko-človeške osebe, ki za nas ne bi mogel postati kraj odrešenja in sreče. Vsak trenutek Jezusovega zemeljskega življenja lahko po milosti molitve postane istodoben z nami, zahvaljujoč Svetemu Duhu. Vi veste, da ni mogoče moliti brez vodstva Svetega Duha. On je, ki nas vodi.

Zahvaljujoč Svetemu Duhu smo tudi mi navzoči ob reki Jordan, ko se Jezus potopi vanjo, da bi prejel krst. Tudi mi smo gostje na svatbi v Kani, ko Jezus da najboljše vino za srečo mladoporočencev. Sveti Duh nas povezuje s temi skrivnostmi Kristusovega življenja, da bi z zrenjem Jezusa izkusili molitev, ki nas združuje z Njim. Tudi mi smo osuple priče tisočerim ozdravitvam, ki jih je naredil Učitelj. Vzemimo evangelij in premišljujmo te evangeljske skrivnosti in Duh nas bo vodil, da bomo v njih navzoči. Ko molimo smo vsi mi v molitvi kakor očiščeni gobavec, slepi Bartimaj, ki ponovno spregleda, Lazar, ki pride iz groba ... Tudi mi smo v molitvi ozdravljeni, kakor je bil ozdravljen slepi Bartimaj. Tudi mi smo obujeni, kakor je bil obujen Lazar. Kajti molitev premišljevanja, ki jo vodi Sveti Duh, nas usmerja, da podoživimo skrivnosti Kristusovega življenja in se s Kristusom srečamo ter s slepim človekom rečemo: »Gospod, usmili se me! Usmili se me.« »In kaj želiš?« »Videti.« Vstopiti v ta dialog. Krščanska meditacija, ki jo vodi Duh, nas usmeri v ta dialog z Jezusom. V evangeliju ni strani, na kateri ne bi bilo prostora za nas. Meditacija je za nas kristjane način srečanja z Jezusom. In tako, samo tako, se spet najdemo. In to ni upognitev vase, ampak je iti k Jezusu in se srečati z Njim, biti ozdravljeni, obujeni, močni po Jezusovi milosti. Je srečati Jezusa Odrešenika vseh, tudi mene. In to zaradi vodstva Svetega Duha.

Sreda, 28. april 2021, 12:21