Papež ob 500-letnici krščanstva na Filipinih: Oznanjujte evangelij, služite in ljubite

Papež Frančišek – Vatikan

»Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.« (Jn 3,16) Tukaj je srce evangelija, tukaj je temelj našega veselja. Vsebina evangelija namreč ni neka ideja ali doktrina, ampak vsebina je Jezus, Sin, ki nam ga je Oče podaril, da bi imeli življenje. In temelj našega veselja ni neka lepa teorija o tem, kako biti srečni, ampak pomeni doživeti, da smo spremljani in ljubljeni na poti življenja. »Tako je ljubil svet, da je dal svojega Sina.« Zaustavimo se za trenutek ob teh dveh vidikih: »tako je ljubil« ter »je dal«.

Najprej, Bog je tako ljubil. Te besede, ki jih Jezus nameni Nikodemu – starejšemu Judu, ki je želel poznati Učitelja –, nam pomagajo prepoznati resnični obraz Boga. On nas je od nekdaj gledal z ljubeznijo in iz ljubezni je prišel med nas v mesu svojega Sina. V Njem nas je prišel iskat na kraje, kjer smo se izgubili; v Njem nas je prišel dvignit iz naših padcev; v Njem je jokal naše solze in ozdravil naše rane; v Njem je za vedno blagoslovil naše življenje. Kdor veruje Vanj, pravi evangelij, se ne bo pogubil (ibid.). V Jezusu je Bog izrekel dokončno besedo glede našega življenja: Ti nisi pogubljen, ti si ljubljen. Vedno ljubljen.

Če nam poslušanje evangelija in udejanjanje naše vere ne razširita srca, da bi sprejeli veličino te ljubezni, in morda celo zdrsnemo v resnobno, žalostno, zaprto religioznost, je to znamenje, da se moramo ustaviti in ponovno prisluhniti oznanilu blagovesti: Bog te tako ljubi, da ti daje vse svoje življenje. Ni bog, ki nas ravnodušno gleda z višav, ampak zaljubljen Oče, ki se vplete v našo zgodovino; ni bog, ki se veseli smrti grešnika, ampak Oče, ki ga skrbi, da se nihče ne bi pogubil; ni bog, ki obsoja, ampak Oče, ki nas rešuje z objemom svoje ljubezni, ki blagoslavlja.

Preidimo k drugi besedi: Bog »je dal« svojega Sina. Prav zato, ker nas tako zelo ljubi, Bog dá samega sebe in nam podari svoje življenje. Kdor ljubi, vedno izstopa iz samega sebe. Ljubezen se vedno podarja, daruje, se troši. Moč ljubezni je prav to: zdrobi oklep egoizma, razbije okope preveč preračunljivih človeških gotovosti, podira zidove in premaga strahove, da bi se podarila kot dar. Kdor ljubi, je takšen: raje tvega tako, da se daruje, kot pa da bi zakrnel s tem, da bi zadrževal zase. Zato Bog izstopa iz samega sebe: Ker »je tako ljubil«. Njegova ljubezen je tako velika, da ne more, da se nam ne bi podaril. Ko so ljudstvo na poti v puščavi napadle strupene kače, je Bog Mojzesu naročil, naj naredi bronasto kačo; vendar pa je v Jezusu, povzdignjenem na križu, On sam prišel, da bi nas ozdravil strupa, ki ga daje smrt. Postal je greh, da bi nas rešil greha. Bog nas ne ljubi z besedami. Podari nam svojega Sina, da bi bil vsak, ki ga gleda in Vanj veruje, rešen (prim. Jn 3,14-15).

Bolj se ljubi, bolj se postane sposobni podaritve. To je tudi ključ za razumevanje našega življenja. Lepo je srečati ljudi, ki se ljubijo, ki se imajo radi in delijo življenje; o njih se lahko reče isto kot o Bogu: Tako zelo se ljubijo, da dajo svoje življenje. Ne šteje le to, kar lahko pridelamo ali zaslužimo, šteje predvsem ljubezen, ki jo znamo podariti.

To je vir veselja! Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega Sina. Od tukaj izvira pomen povabila, ki ga Cerkev izreka na to nedeljo: »Veseli se … Vriskajte od veselja vsi, ki ste bili žalostni, Gospod vas bo potolažil.« (Vstopni spev; prim. Iz 66,10-11) Ponovno premišljujem o tem, kar smo pred enim tednom živeli v Iraku. Ljudstvo, ki je bilo mučeno, je po zaslugi Boga in njegovega usmiljenja vzklikalo od veselja.

Včasih iščemo veselje tam, kjer ga ni, v iluzijah, ki izpuhtijo, v sanjah veličine našega jaza, v navidezni gotovosti materialnih stvari, v pretirani skrbi za naš izgled. Vendar pa nas življenjska izkušnja uči, da je resnično veselje v tem, da čutimo, da smo zastonjsko ljubljeni, spremljani, da imamo nekoga, ki deli naše sanje in nam pride na pomoč ter nas vodi v varen pristan, kadar doživimo brodolom.

Dragi bratje in sestre, petsto let je minilo, odkar je na Filipine prvič prišlo krščansko oznanilo. Prejeli ste veselje evangelija: da nas je Bog ljubil do te mere, da je dal za nas svojega Sina. In to veselje se vidi v vašem ljudstvu, vidi se v vaših očeh, na vaših obrazih, v vaših pesmih in vaših molitvah. Želim vam reči hvala za veselje, ki ga prinašate po vsem svetu in v krščanske skupnosti. Mislim na mnoge lepe izkušnje v rimskih družinah – vendar pa je tako po vsem svetu –, kjer je vaša diskretna in delovna prisotnost znala postati tudi pričevanje vere. V slogu Marije in Jožefa, Jezus rad prinaša veselje vere s ponižnim, skrivnim, pogumnim in vztrajnim služenjem.

In ob tej tako pomembni obletnici za sveto Božje ljudstvo na Filipinih vas želim prav tako spodbuditi, da ne bi prenehali z delom evangelizacije – ki ni prozelitizem, je nekaj drugega. Krščansko oznanilo, ki ste ga prejeli, je potrebno vedno prinašati drugim; evangelij Božje bližine želi biti izražen v ljubezni do bratov; želja Boga, da se nihče ne bi pogubil, od Cerkve terja, da poskrbi za tiste, ki so ranjeni in živijo na obrobju. Če Bog ljubi tako zelo, da nam podari samega sebe, ima to nalogo tudi Cerkev: ni poslana soditi, ampak sprejemati; ne vsiljevati, ampak sejati. Cerkev je poklicana, ne obsojati ampak prinašati Kristusa, ki je zveličanje.

Vem, da je to pastoralni načrt vaše Cerkve: Misijonarsko prizadevanje, ki vključuje vse in doseže vse. Nikoli ne obupajte na hoji po tej poti. Ne bojte se oznanjevati evangelija, služiti in ljubiti. In s svojim veseljem boste lahko zagotovili, da se bo tudi o Cerkvi govorilo: »Tako je ljubila svet!« Lepa in privlačna je Cerkev, ki ljubi svet, ne da bi ga sodila, in ki sámo sebe daruje za svet. Dragi bratje in sestre, želim vam, da naj bo tako na Filipinih in na vseh koncih zemlje.