Sveti oče med homilijo v Bagdadu o modrosti, pričevanju in obljubah

Prvo sveto mašo na iraških tleh je papež Frančišek daroval v soboto, 6. marca, v kaldejski katedrali sv. Jožefa v Bagdadu. Bogoslužje je potekalo v kaldejskem obredu sv. Tomaža in sicer v italijanščini, kaldejščini in arabščini. V homiliji je spregovoril o modrosti, pričevanju in obljubah ter jih povezal z blagri. Poudaril je, da živeti blagre pomeni narediti za večno tisto, kar mine. Ob tem je spomnil, da Bog uresničuje svoje obljube tudi preko naših šibkosti.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Božja beseda nam danes govori o modrosti, pričevanju in obljubah.

Modrost so v teh deželah gojili že vse od davnih časov. Iskanje modrosti od nekdaj navdušuje človeka; vendar pa lahko pogosto tisti, ki ima več sredstev, pridobi več znanja in ima več možnosti, medtem ko je tisti, ki ima manj, zapostavljen. Gre za nesprejemljivo neenakost, ki se je danes razširila. Vendar pa nas Knjiga modrosti preseneti s tem, ko obrne perspektivo. Pravi, da »najmanjši človek doseže usmiljenje, mogočni pa bodo strogo preiskani.« (Mdr 6,6) Za svet je tisti, ki ima manj, zavržen, in kdor ima več, je privilegiran. Za Boga pa ne: kdor ima večjo oblast, bo strožje presojan, medtem ko so tisti, ki so poslednji, Božji privilegiranci.

Jezus, poosebljena Modrost, v evangeliju dopolni to postavljanje na glavo: ne v kateremkoli trenutku, ampak v začetku prvega govora, z blagri. Gre za popoln preobrat: ubogi, tisti, ki jočejo, preganjani so blagrovani. Svet blagruje tiste, ki so bogati, mogočni, znani! Velja tisti, ki ima, ki zmore, ki šteje! Za Boga ne: ni največji tisti ki ima, ampak tisti, ki je ubog v duhu; ne tisti, ki lahko drugim stori karkoli, ampak tisti, ki je krotak do vseh; ne tisti, ki mu vzklikajo množice, ampak tisti, ki je usmiljen z bratom. Na tej točki se lahko pojavi dvom: če živim tako, kot naroča Jezus, kaj pridobim? Ali ne tvegam, da bi drugi hodili po meni? Ali se Jezusov predlog izplača? Ali pa z njim izgubljam? Z njim ne izgubim, ampak si pridobim modrost.

Jezusov predlog je moder, ker ljubezen, ki je srce blagrov, tudi če se v očeh sveta zdi šibka, v resnici zmaga. Na križu se je izkazala za močnejšo od greha, v grobu je premagala smrt. Gre za isto ljubezen, zaradi katere so mučenci postali zmagovalci v preizkušnji. In koliko jih je bilo v zadnjem stoletju, več kot v prejšnjih! Ljubezen je naša moč, moč tolikih bratov in sester, ki so tudi tukaj trpeli predsodke in žalitve, mučenje in preganjanje zaradi Jezusovega imena. Vendar pa medtem ko moč, slava in nečimrnost sveta minejo, ljubezen ostane. Kakor nam je rekel apostol Pavel: »Nikoli ne mine« (1 Kor 13,8). Živeti blagre torej pomeni narediti za večno tisto, kar mine. Pomeni prinesti nebesa na zemljo.

Vendar pa kako se udejanjajo blagri? Blagri ne naročajo, naj naredimo izredne stvari, delamo podvige, ki gredo preko naših zmožnosti. Terjajo vsakdanje pričevanje. Blagrovan je tisti, ki živi krotko, ki udejanja usmiljenje tam, kjer se nahaja, ki ohranja srce čisto tam, kjer živi. Da bi postali blaženi, ni potrebno, da smo občasno junaki, ampak vsak dan pričevalci. Pričevanje je pot za učlovečenje Jezusove modrosti. Tako se spremeni svet: ne z močjo ali s silo, ampak z blagri. Tako je namreč storil Jezus, do konca je živel to, kar je rekel na začetku. Vse je v pričevanju Jezusove ljubezni, tiste dejavne ljubezni, ki jo sv. Pavel tako sijajno opiše v današnjem drugem berilu. Poglejmo, kako jo predstavi.

Najprej reče, da je ljubezen »potrpežljiva« (v. 4). Nismo pričakovali tega pridevnika. Ljubezen se zdi sopomenka za dobroto, velikodušnost, dobra dela, in vendar Pavel pravi, da je ljubezen predvsem potrpežljiva. Gre za besedo, ki v Svetem pismu označuje potrpežljivost Boga. Preko zgodovine je človek neprenehoma izdal zavezo z Njim, padal v iste grehe in Gospod je, namesto da bi se naveličal in odšel, vsakič ostal zvest, je odpustil, ponovno začel. Potrpežljivost, da bi vsakič ponovno začeli, je prva lastnost ljubezni, saj se ljubezen ne jezi, ampak začne vedno znova. Ne usiha, ampak ponovno oživlja; ne obupa, ampak ostane ustvarjalna. Spričo zla se ne vda, se ne sprijazni. Kdor ljubi, se ne zapre vase, ko gredo stvari slabo, ampak na zlo odgovori z dobrim, spominjajoč se zmagoslavne modrosti križa. Božji pričevalec dela tako: ni pasiven, fatalist, ni podvržen okoliščinam, nagonu in trenutku, ampak je vedno poln upanja, ker je utemeljen v ljubezni, ki »vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese.« (v. 7)

Lahko se vprašamo: in jaz, kako reagiram v situacijah, ki niso sprejemljive? Kadar naletimo na nasprotovanje, obstajata vedno dve skušnjavi. Prva je beg: pobegniti, obrniti hrbet, ne hoteti vedeti nič o tem. Druga je odgovoriti z jezo, z močjo. To se je zgodilo učencem v Getsemaniju: ko so bili zbegani, so mnogi pobegnili in Peter je vzel meč. Vendar pa ne beg ne meč nista ničesar razrešila. Jezus pa je, nasprotno, spremenil zgodovino. Kako? S ponižno močjo ljubezni, s svojim potrpežljivim pričevanjem. Tako smo poklicani storiti tudi mi; tako Bog udejanja svoje obljube.

Obljube. Jezusova modrost, ki se utelesi v blagrih, vprašuje po pričevanju in ponuja plačilo, ki je vsebovano v božjih obljubah. Vidimo namreč, da vsakemu blagru sledi obljuba: kdor jih živi, bo imel nebeško kraljestvo, bo potolažen, nasičen, gledal bo Boga … (prim. Mt 5,3-12). Božje obljube zagotavljajo veselje brez primere in ne razočarajo. Vendar pa kako se izpolnijo? Preko naših šibkosti. Bog dela za blažene tiste, ki popolnoma prepotujejo pot svojega notranjega uboštva. To je pot, druge ni. Poglejmo očaka Abrahama. Bog mu je obljubil veliko potomstvo, vendar pa sta oba s Saro ostarela in brez otrok. Prav v njuni potrpežljivi in zaupanja polni ostarelosti Bog stori velike reči in jima podari sina. Poglejmo Mojzesa: Bog mu obljubi, da bo osvobodil ljudstvo suženjstva in mu zato naroči, naj govori s faraonom. Mojzes pove, da je slab govornik; in vendar bo Bog uresničil obljubo preko njegovih besed. Poglejmo Marijo, ki je prav tedaj, ko po postavi ne sme imeti otrok, poklicana postati mati. In poglejmo Petra: zataji Gospoda in Jezus prav njega pokliče, naj potrdi brate. Dragi bratje in sestre, včasih se lahko čutimo nesposobni, nekoristni. Ne verjemimo si, saj Bog želi dopolniti čudeže prav preko naših šibkosti.

On rad dela tako in danes nam je kar osemkrat rekel ţūb'ā (blagor vam), da bi nam dal razumeti, da smo z njim resnično blaženi. Seveda, smo preizkušani, pogosto pademo, vendar pa ne smemo pozabiti, da smo z Jezusom blaženi. Kolikor nam odvzame svet, ni nič v primerjavi z nežno in potrpežljivo ljubeznijo, s katero Gospod izpolnjuje svoje obljube. Draga sestra, dragi brat, morda gledaš svoje roke in se ti zdijo prazne; morda se v tvojem srcu širi nezaupanje in ne čutiš, da te življenje nagrajuje. Če je tako, se ne boj: blagri so zate; zate, ki si žalosten, lačen in žejen pravice, preganjan. Gospod ti obljublja, da je tvoje ime zapisano v njegovem srcu, v nebesih! In jaz se Mu danes zahvaljujem skupaj z vami in za vas, saj so tukaj, kjer se je v davnini porodila modrost, v teh časih vstale mnoge priče, ki so jih novice pogosto prezrle, vendar pa so dragocene v Božjih očeh; priče, ki s tem, da živijo blagre, pomagajo Bogu uresničiti njegove obljube miru.

Sobota, 6. marec 2021, 16:49