Išči

Vatican News
Papež Frančišek med intervjujem z don Marcom Pozzem Papež Frančišek med intervjujem z don Marcom Pozzem 

Papež Frančišek o grešnih nagnjenjih in krepostih. Vera brez dvomov ni mogoča

Italijanski časopis Corriere della Sera je objavil odlomke iz nove knjige-intervjuja duhovnika Marca Pozza, ki se je s papežem Frančiškom tokrat pogovarjal o grešnih nagnjenjih in krepostih. Knjiga bo izšla v torek, 2. marca, intervju pa bo v prihodnjih tednih predvajan v sedmih delih na eni izmed italijanskih televizijskih postaj.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Izhodišče za pogovor je bil Giottov prikaz sedmih kreposti in grešnih nagnjenj na freskah v kapeli Scrovegni v Padovi: pravičnost/krivica, trdnost/nestanovitnost, zmernost/jeza, preudarnost/neumnost, zvestoba/nezvestoba, upanje/obup, ljubezen/ljubosumnost. Sveti oče je poudaril, da »obstajajo krepostne osebe in osebe, nagnjene k pregrehi, vendar pa je večina ljudi nekakšna mešanica kreposti in pregreh. Nekateri so močni v eni kreposti, vendar pa imajo kakšno šibkost. Vsi smo namreč ranljivi in to bivanjsko ranljivost moramo vzeti resno, pomembno je, da se je zavedamo na svoji življenjski poti,« je poudaril papež Frančišek.

Jeza in medvrstniško nasilje

Nadalje je razložil, da jeza uničuje: »Jeza je nevihta, katere namen je uničenje. Pomislimo na vrstniško nasilje med mladimi, ki je danes strašno in je v šolah zelo prisotno. Tudi otroci so sposobni uničiti drug drugega. … Medvrstniško nasilje nastane tedaj, ko se namesto tega, da bi iskali lastno identiteto, razvrednoti in napade identiteto drugega. Ko v skupinah mladih, v šoli, v mestnih četrtih pride do nasilja, se vidi, kako revna je identiteta napadalca. Edini način za ozdravljenje medvrstniškega nasilja je podelitev, skupno življenje, pogovor, poslušanje drugega; potrebno si vzeti čas, saj je čas tisti, ki ustvarja odnos. Vsakdo izmed nas ima nekaj dobrega, kar lahko podari drugemu, vsakdo potrebuje, da prejme nekaj dobrega od drugega.«

Božja jeza je usmerjena proti satanu

Sveti oče je zatem spregovoril o Božji jezi, ki »je proti krivici, proti satanu. Usmerjena je proti zlu: ne proti tistemu, ki izhaja iz človeške slabosti, ampak proti zlu, ki ga navdihuje satan: pokvarjenost, ki jo ustvarja satan, katermu sledijo posamezniki in celotne družbe. Namen Božje jeze je prinesti mir, "počistiti". Vesoljni potop je posledica Božje jeze, to pravi Sveto pismo. Gre za podobo jeze Boga, ki je videl preveč slabih stvari in se odloči, da bo izbrisal človeštvo.« Papež je ob tem razložil, da je ta svetopisemska pripoved po mnenju eksegetov in biblicistov sicer mitološka, vendar pa je tudi mit ena izmed oblik poznavanja.« Za arheologe pa je po drugi strani »vesoljni potop zgodovinska pripoved, saj so pri izkopavanju našli sledi poplave. Šlo je za veliko povodenj, morda zaradi povišanja temperature in talitve ledenikov: to, kar se bo zgodilo sedaj, če bomo še naprej hodili po isti poti. Jeza Boga se je vnela, vendar pa je zagledal enega pravičnega, ga vzel in rešil. Noetova zgodba kaže, da Božja jeza tudi rešuje.«

Preudarnost

Papež Frančišek se je nato zaustavil ob preudarnosti. »Nekateri menijo, da je preudarnost čista krepost, neokužena. Kakor da bi šlo za nekakšno sterilizirano okolje. Vendar pa je preudarnost krepost vladanja. Kdor vlada brez preudarnosti, ne vlada dobro in dela slabe stvari, sprejema hudobne odločitve, ki vedno uničujejo ljudstvo. Preudarnost pri vodenju ni vedno ravnovesje. Včasih mora biti preudarnost neuravnovešena, da bi se mogle sprejeti odločitve, ki bi prinesle spremembo. Zato je preudarnost bistvena krepost za tiste, ki vladajo: ljudi vodijo strasti, potrebno je nekaj, kar ti reče: "Ustavi se. Ustavi se in premisli." Ni lahko biti preudaren. Potrebno je veliko razmišljanja, molitve, predvsem pa je potrebna empatija. Tisti, ki je nekužen, denimo tisti, ki se nikoli ne umaže, tisti, ki se umiva v razkužilu, ni tisti, ki je resnično preudaren. Preudarnost gre v korak s simpatijo, z empatijo za situacije, osebe, za svet, težave…

Vera in dvomi

Med odlomki iz knjige, ki jih je predstavil Corriere della Sera, je bil tudi tisti, ki je bil posvečen dvomom, ki spremljajo življenje vernika. »Ali lahko vera raste hkrati z dvomom?,« se v intervjuju vpraša sveti oče. »To se dogaja, ker smo ljudje in vera je tako velik dar, da ko ga prejmemo, ne uspemo verjeti. Bo mogoče? Hudič ti vzbuja dvome, potem je tukaj življenje, nato tragedije: zakaj Bog to dopušča? Vendar pa vera brez dvomov ni mogoča. Pomisli na sv. Terezijo Deteta Jezusa: misliš, da ni imela dvomov? Preberi si o koncu njenega življenja. V najtežjih trenutkih svoje bolezni je prosila, naj ji prinesejo na posteljo blagoslovljeno vodo in svečo, da bi prepodila sovražnika. Težava nastane takrat, ko nimaš potrpljenja. Ali je bil Jezus človek morda v vrtu Getsemani zadovoljen? "Zakaj si me zapustil?" Mnogim svetnikom in tudi mnogim danes živečim osebam se zdi, da jih je Bog zapustil, vendar kljub temu ne izgubijo vere. Varujejo dar: v tem trenutku ničesar ne čutim, vendar pa varujem dar vere. Kristjanu, ki nikoli ni šel skozi ta duhovna razpoloženja, nekaj manjka, saj pomeni, da se hitro zadovolji. Krize vere ne pomenijo pomanjkanja vere. Nasprotno, razodevajo potrebo in željo po tem, da bi vedno bolj vstopali v globino Božje skrivnosti. Dvomim, da je vera brez teh preizkušenj resnična vera,« je še dejal papež Frančišek.

Ponedeljek, 1. marec 2021, 15:22