Papež filipinskemu kolegiju: Danes je čas konkretnosti
Andreja Červek – Vatikan
S papežem Frančiškom se je srečala skupnost Papeškega filipinskega kolegija, ki letos praznuje 70. obletnico ustanovitve. 31. marca pa bo minilo tudi 500 let, odkar je na Filipinih bila darovana prva sveta maša ter tako prvič oznanjena krščanska vera. Sveti oče je v govoru, razmišljal o času: preteklosti, prihodnosti in sedanjosti.
Preteklost
Začel je s preteklostjo in dejal, da iti nazaj v času pomeni »hoditi s spominom, iti nazaj po stopinjah tistih, ki so bili pred nami, da bi se vrnili k izvoru vaše vere s čustvi hvaležnosti in čudenja za vse, kar vam je bilo dano«. »Vsaka obletnica je priložnost, da prelistamo 'družinski album' in se spomnimo, od kje prihajamo, katera živeta vera in evangeljska pričevanja so nam omogočila biti to, kar smo zdaj.«
To velja za ves narod in tudi za vsako osebo. »Pogled v preteklost nas spominja na tiste, ki so nam prvi pomagali zaljubiti se v Jezusa – župnik, sestra, stari starši ali starši – in katerim smo dolžniki za največji dar,« pri čemer je papež pripomnil, da je za duhovnike na poseben način pomemben spomin na odkritje poklica, na trenutek, ko je prvič rekel 'da' na Božji klic, ter tudi na dan posvečenja.
»Ko se vam zgodi, da čutite utrujenost in obup, pobitost zaradi kakšne preizkušnje ali neuspeha, poglejte nazaj na svojo zgodovino. Ne da bi zbežali v 'idealno' preteklost, ampak da bi našli zagon in čustvo 'prve ljubezni'. Prav je ponovno odkriti Božje mimohode v svojem življenju, vsakokrat ko je Gospod prekrižal našo pot, da bi nas popravil, spodbudil, opomnil in poživil. Tako nam je jasno, da nas Gospod nikoli ne zapušča, vedno je bil ob nas zdaj bolj neopazno, zdaj bolj očitno, tudi v trenutkih, ki so se zdeli najbolj temni, najbolj suhi.«
Prihodnost
Če preteklost ponuja priložnost, da se zavedamo trdnosti svoje vere in poklica, potem »prihodnost razširi obzorja in je šola upanja«, je nadaljeval sveti oče. Krščansko življenje je po svoji naravi usmerjeno v prihodnost, da se je treba prav tako boriti proti »skušnjavi bežanja najprej«, ko ne živimo v miru svoje sedanjosti.
»Dragi duhovniki – a to prav tako velja za posvečene in za laike – ne bodite ljudje večnega jutri, ki vedno prestavljajo naprej, v neko hipotetično idealno stanje – slaba utopija, primeren in odločilen trenutek, da bi naredili kaj dobrega; in ne živite večnega stanja 'apneje', z omejevanjem na prenašanje sedanjosti in čakanje, da mine,« je spodbudil papež Frančišek. »Prihodnost v pozitivnem smislu pomeni preroški pogled, zmožnost učenca, da, zvest Učitelju, začne pri tistem, kar ima pred sabo, zna videti, kar še ne obstaja, in deluje v skladu s svojim poklicem za njegovo uresničitev, kot poslušno orodje v Božjih rokah.«
Sedanjost
Ob koncu se je papež ustavil pri sedanjosti, ki je »edini čas, ki je zdaj v naših rokah«: »Sedanjost je trenutek, v katerem Bog kliče, ne včeraj, ne jutri; poklicani smo živeti danes, vključno z njegovimi nasprotji, trpljenjem in stiskami, pred katerimi se ne beži in se jim ne izogiba, ampak se jih sprejme in ljubi kot priložnosti, ki nam jih Gospod ponuja, da bi bili tesneje združeni z Njim, tudi na križu. Danes je čas konkretnosti.«
Poznati preteklost, biti usmerjeni v prihodnost, da bi bolje živeli sedanjost, čas, ki je primeren za formacijo in posvečevanje, s tem da sprejemate priložnosti, ki vam jih daje Gospod, da bi mu sledili in mu s svojim življenjem postajali podobni, tudi ko ste daleč od svojih ljubljenih Filipinov.
