Išči

Vatican News
2021.03.03 Udienza Generale

Kateheza o molitvi in Trojici: Jezus nas je odprl za odnos s Troedinim Bogom

Papež Frančišek nadaljuje cikel katehez o molitvi. Danes je govoril o molitvi in Presveti Trojici. »Zakaj bi Bog moral ljubiti človeka?« se je glasilo eno od vprašanj, ki jih je izpostavil sveti oče ter dejal, da nas molitev »odpira za Trojico in neizmerno morje Božje ljubezni«.

Andreja Červek – Vatikan

Pogovarjati se z Bogom je milost: mi nismo vredni, nobene pravice nimamo karkoli zahtevati, »šepamo« z vsako besedo in vsako mislijo. A Jezus nas na stežaj odpira za pogovor z Bogom, je dejal papež med splošno avdienco, ki je tudi danes potekala v knjižnici apostolske palače.

Svetopisemski odlomek: Rim 8,14-15.26-27

[Bratje,] vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« […] Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo.

Kateheza: Molitev in Trojica

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Na naši poti katehez o molitvi, bi danes in naslednji teden radi videli, kako nas po milosti Jezusa Kristusa molitev na stežaj odpira za Trojico – Očeta, Sina in Duha, za neizmerno morje Boga, ki je Ljubezen. Jezus nam je odprl nebesa in nas usmeril v odnos z Bogom. On je to storil: odprl nam je ta odnos s Troedinim Bogom, Očetom, Sinom in Svetim Duhom. To trdi apostol Janez ob koncu uvoda v svoj evangelij: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18). Jezus nam je razodel identiteto Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha. Mi zares nismo vedeli, kako se lahko moli: katere besede, katera čustva in kateri jezik bi naj bili primerni za Boga. V tisti prošnji, ki so jo učenci namenili Učitelju, na katere smo pogosto spomnili med temi katehezami, je vse človekovo tavanje, njegovi ponavljajoči se poskusi, pogosto neuspešni, da bi se obrnil na Stvarnika: »Gospod, nauči nas moliti« (Lk 11,1).

Niso vse molitve enake in niso vse primerne: sámo Sveto pismo nam pokaže na slab konec mnogih molitev, ki so zavrnjene. Morda Bog na trenutke ni zadovoljnem z našimi molitvami in mi se tega niti ne zavedamo. Bog gleda roke tistega, ki moli: da bi bile čiste, jih ni treba umiti; če že, treba se je vzdržati slabih del. Sveti Frančišek je molil: »Nihče ni vreden tebe imenovati« (Hvalnica stvarstvu).

A morda je najbolj ganljivo priznanje uboštva naše molitve prišlo iz ust rimskega stotnika, ki je nekega dne Jezusa prosil, naj ozdravi njegovega služabnika (glej Mt 8,5-13). Popolnoma se je čutil neprimernega: ni bil jud, bil je uradnik osovražene vojske. A zaradi zaskrbljenosti za služabnika si je drznil reči: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8). Gre za stavek, ki ga tudi mi ponavljamo med vsakim evharističnim bogoslužjem. Pogovarjati se z Bogom je milost: mi nismo vredni, nobene pravice nimamo zahtevati, »šepamo« z vsako besedo in vsako mislijo … A Jezus je vrata, ki nas odpirajo za ta pogovor z Bogom.

Zakaj bi človek moral biti ljubljen od Boga? Ni očitnih razlogov, sorazmerja … Prav tako je res, da v velikem delu mitologij ni videti boga, ki bi skrbel za človeške pripetljaje; nasprotno, ti so nadležni in dolgočasni, v celoti zanemarljivi. Spomnimo se Božjih besed njegovemu ljudstvu, ki se ponavljajo v Peti Mojzesovi knjigi: »Je mar katero ljudstvo, ki bi jim njihovi bogovi bili tako blizu, kakor imate vi mene blizu?« Ta Božja bližina je razodetje. Nekateri filozofi

 trdijo, da Bog lahko misli samo nase. Če že, mi ljudje smo tisti, ki poskušamo poveličevati božanstvo in se pokazati prijetni v njegovih očeh. Od tukaj prihaja obveznost »religije« s sprevodom žrtvovanj in pobožnosti, ki se jih neprestano daruje, da bi se prikupilo nememu Bogu, brezbrižnemu Bogu. Ni dialoga. Samo Jezus, samo razodetje Boga Mojzesu pred Jezusom, samo Sveto pismo nam je odprlo pot dialoga z Bogom. Zapomnimo si: »Katero ljudstvo ima tako blizu svoje bogove, kakor imaš ti blizu mene?« Ta Božja bližina nas odpira za pogovor z Njim.

V Boga, ki ljubi človeka, ne bi nikoli imeli poguma verovati – Kako to, da Bog ljubi mene? – če ne bi spoznali Jezusa. Spoznanje Jezusa nam je pomagalo to razumeti, nam je to razodelo. To je pohujšanje, ki ga najdemo vklesanega v priliki o usmiljenem očetu ali pa v priliki o pastirju, ki gre iskat izgubljeno ovco (prim. Lk 15). Pripovedi te vrste si ne bi mogli zamisliti, še manj pa razumeti, če ne bi srečali Jezusa. Kateri Bog je pripravljen umreti za ljudi? Kateri Bog ljubi vedno in potrpežljivo, brez pričakovanja, da bi se mu povrnilo? Kateri Bog sprejme strašno pomanjkanje hvaležnosti pri sinu, ki ga v naprej prosi dediščino in odide od doma ter vse zapravi (prim. Lk 15,12-13)?

Božje srce razkrije Jezus. Tako nam Jezus s svojim življenjem govori, v kakšni meri je Bog Oče. Tam Pater nemo: Noben Oče ni kakor On. Očetovstvo, ki je bližina, sočutje in nežnost. Ne pozabimo teh besed, ki so Božji slog: bližina, sočutje in nežnost. To je način, s katerim izraža svoje očetovstvo do nas. Mi si s težavo in zelo oddaljeno predstavljamo ljubezen, ki je je polna Presveta Trojica, ter kakšno brezno vzajemne naklonjenosti je med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Vzhodne ikone nam dajejo slutiti nekaj od te skrivnosti, ki je izvor in veselje vsega vesolja.

Predvsem pa nam je bilo daleč verjeti, da se bo ta božanska ljubezen razširila in dospela do naše človeške obale: mi smo cilj ljubezni, ki je ni enake na zemlji. Katekizem pojasnjuje: »Jezusova sveta človeška narava je torej pot, po kateri nas Sveti Duh uči moliti k Bogu, našemu Očetu« (KKC, 2664). In to je milost naše vere. Zares ne bi mogli upati naj višjo poklicanost: človeškost Jezusa – Bog, ki je v Jezusu postal blizu, je za nas odprl samo življenje Trojice. Na stežaj je odprl ta vrata skrivnosti ljubezni Očeta, Sina in Svetega Duha.

Sreda, 3. marec 2021, 11:58