Sveti oče: Zrimo potrpežljivost Boga in prosimo za Simeonovo zaupljivo potrpežljivost

Na praznik Jezusovega darovanja v templju, ko obhajamo svetovni dan posvečenega življenja, je papež Frančišek popoldan daroval sveto mašo v baziliki sv. Petra. Zaradi pandemije je bilo število prisotnih vernikov omejeno, slovesnosti so se udeležili le nekateri predstavniki redovnih skupnosti. Sveti oče je v homiliji razmišljal o potrpežljivosti. Najprej se je zaustavil ob Simeonovi potrpežljivosti, ki je po njegovih besedah ogledalo Božje potrpežljivosti. Zatem pa je nakazal tri področja, kjer se udejanja potrpežljivost posvečenih oseb: v osebnem življenju, v življenju v skupnosti ter v odnosu do sveta.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Simeon – piše sv. Luka – je »pričakoval Izraelovo tolažbo« (Lk 2,25). Po tem, ko je vstopil v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa, v naročje sprejme Mesija. Tisti, ki v Detetu prepozna luč, ki je prišla, da bi razsvetlila pogane, je ostareli mož, ki je s potrpežljivostjo pričakoval izpolnitev Gospodovih obljub.

Simeon je v pričakovanju udejanjal potrpežljivost srca

Simeonova potrpežljivost. Poglejmo pobliže Simeonovo potrpežljivost. Vse življenje je bil v pričakovanju in je udejanjal potrpežljivost srca. V molitvi se je naučil, da Bog ne prihaja v izrednih dogodkih, ampak dopolnjuje svoje delo v navidezni enoličnosti naših dni, v včasih utrujajočem ritmu dejavnosti, v majhnih stvareh, s katerimi vztrajno in ponižno nadaljujemo v prizadevanju, da bi izpolnili Njegovo voljo. Simeon je hodil potrpežljivo in ni dopustil, da bi ga čas, ki je mineval, izčrpal. Je mož, obtežen z leti, vendar kljub temu plamen v njegovem srcu še vedno gori; v svojem dolgem življenju je bil včasih ranjen in razočaran, a ni izgubil upanja; s potrpežljivostjo ohranja obljubo, ne da bi dopustil, da bi ga izčrpala zagrenjenost zaradi časa, ki je minil, ali zaradi sprijaznjene malodušnosti, ki se pojavi ob zatonu življenja. Upanje pričakovanja se je v njem spremenilo v vsakdanjo potrpežljivost tistega, ki je kljub vsemu ostal čuječ, vse dokler njegove oči niso končno videle zveličanja (prim. Lk 2,30).

Potrpežljivost je prejel preko molitve in življenja ljudstva

Kje se je Simeon naučil te potrpežljivosti? Prejel jo je preko molitve in življenja svojega ljudstva, ki je v Gospodu vedno prepoznalo Boga, ki je usmiljen in milostljiv, »počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi.« (2 Mz 34,6); Očeta, ki se ne naveliča niti pred zavračanjem in nezvestobo, »ampak ima potrpljenje mnoga leta« (prim. Neh 9,30), da bi dal vsakič priložnost za spreobrnjenje.

Simeonova potrpežljivost je ogledalo potrpežljivosti Boga

Simeonova potrpežljivost je torej ogledalo potrpežljivosti Boga. Iz molitve in zgodovine svojega ljudstva se je Simeon naučil, da je Bog potrpežljiv. Sveti Pavel trdi, da nas s svojo potrpežljivostjo »navaja k spreobrnjenju« (Rim 2,4). Rad se spomnim Romana Guardinija, ki je dejal: potrpežljivost je način, s katerim Bog odgovarja na našo šibkost, da bi nam podaril čas, da bi se spremenili (prim. Glaubenserkenntnis, Würzburg 1949, 28). In predvsem Mesija, Jezus, ki ga Simeon vzame v naročje, nam razodeva potrpežljivost Boga; Očeta, ki je usmiljen z nami in nas kliče vse do zadnje ure, ki ne zahteva popolnosti, ampak polet srca, ki odpre nove možnosti tam, kjer se vse zdi izgubljeno, ki skuša znotraj nas narediti špranjo tudi takrat, kadar je naše srce zaprto; ki pusti rasti dobro seme, ne da bi iztrgal ljuljko. To je razlog našega upanja: Bog nas čaka, ne da bi se kadarkoli naveličal. Ko se oddaljimo, nas pride iskat, ko pademo na tla, nas ponovno dvigne; ko se vrnemo k njemu po tem, ko smo se izgubili, nas čaka z odprtimi rokami. Njegova ljubezen se ne meri na tehtnici naših človeških preračunavanj, ampak nam vedno vliva upanje, da bi ponovno začeli.

Potrpežljivost ni znamenje šibkosti, ampak moč duha

Naša potrpežljivost. Poglejmo na potrpežljivost Boga in Simeona za naše posvečeno življenje. In se vprašajmo: kaj je potrpežljivost? Ni preprosto toleriranje težav ali sprijaznjeno prenašanje nasprotovanj. Potrpežljivost ni znamenje šibkosti: je moč duha, ki nas usposablja, da nosimo težo osebnih težav in težav skupnosti; zaradi nje moremo sprejeti različnost drugega, pomaga nam, da ostajamo na poti tudi tedaj, ko nas napadata naveličanost in lenobna otopelost.

Področja, kjer se udejanja potrpežljivost: osebno življenje …

Želim nakazati tri »področja«, kjer se udejanja  potrpežljivost.
Prvo je naše osebno življenje. Nekega dne smo odgovorili na Gospodov klic in smo se Mu podarili z zanosom in velikodušnostjo. Na poti smo skupaj s tolažbami prejeli tudi razočaranja in nezadovoljstva. Včasih želeni rezultat ne ustreza našemu navdušenemu delu, zdi se, da naša setev ne obrodi primernih sadov, molitvena gorečnost oslabi in nismo več odporni na duhovno sušo. V našem življenju posvečenih oseb se lahko zgodi, da se upanje razblini zaradi razočaranih pričakovanj. Biti moramo potrpežljivi s samimi seboj in zaupno čakati Božje čase in načine: On je zvest svojim obljubam. Če se tega spominjamo, moremo ponovno premisliti o poteh in okrepiti svoje sanje, ne da bi zapadli v notranjo žalost in nezaupanje.

… življenje v skupnosti …

Drugo področje, kjer se udejanja potrpežljivost, je življenje v skupnosti. Človeški odnosi, posebej kadar gre za podelitev življenjskega načrta in apostolskih dejavnosti, niso vedno mirni. Včasih nastanejo spori in se ne more zahtevati takojšnje rešitve niti se ne sme prenagljeno soditi oseb ali situacij: potrebno je znati vzeti primerno razdaljo, si prizadevati, da ne bi izgubili miru, počakati na boljši čas za razjasnitev v dejavni ljubezni in resnici. V naših skupnostih je potrebna ta vzajemna potrpežljivost: prenašati, to je nositi na lastnih ramah življenje brata ali sestre, tudi njegove slabosti in napake. Zapomnimo si tole: Gospod nas ne kliče, da bi bili solisti, ampak da bi bili del zbora, ki je včasih neuglašen, vendar pa mora vedno poskušati peti skupaj.

… odnos do sveta

Nazadnje, tretje »področje«, potrpežljivost v odnosu do sveta. Simeon in Ana v srcu gojita upanje, ki so ga napovedovali preroki, čeprav odlaša z uresničenjem in počasi raste znotraj nezvestob in razvalin sveta. Ne pritožujeta se nad stvarmi, ki ne gredo, ampak potrpežljivo pričakujeta luč v temi zgodovine. Potrebujemo to potrpežljivost, da ne bi ostali sužnji pritoževanja: »Svet nas ne posluša več,« »nimamo več poklicev,« »živimo v težkih časih« … včasih se zgodi, da se mi potrpežljivosti, s katero Bog obdeluje zemljo zgodovine in našega srca, zoperstavljamo z nepotrpežljivostjo tistega, ki vse takoj sodi. In tako izgubimo upanje.

Potrpežljivost nam pomaga gledati z usmiljenjem

Potrpežljivost nam pomaga gledati sebe, naše skupnosti in svet z usmiljenjem. Lahko se vprašamo: ali sprejemamo potrpežljivost Duha v našem življenju? Ali v naših skupnostih nosimo izmenjaje drug drugega na ramenih in kažemo veselje bratskega življenja? In v odnosu do sveta, ali nadaljujemo s svojim služenjem v potrpežljivosti ali ostro sodimo? To so izzivi za naše posvečeno življenje: ne moremo ostati nepremični v nostalgiji po preteklosti ali se omejiti na to, da ponavljamo stvari, ki smo jih vedno delali. Potrebujemo pogumno potrpežljivost, da bi hodili, odkrivali nove poti, da bi iskali, kaj nam predlaga Sveti Duh.

Zrimo potrpežljivost Boga in prosimo za Simeonovo zaupljivo potrpežljivost, da bi tudi naše oči mogle videti luč zveličanja in jo ponesti vsemu svetu.

Torek, 2. februar 2021, 18:19