Išči

Vatican News
2020.11.30 libro "Papa Francesco e il 'Messale Romano per le diocesi dello Zaire" con la Prefazione di Papa Francesco

Papežev predgovor h knjigi o Rimskem misalu za škofije Zaira

V torek, 1. decembra, popoldan je v dvorani Marconi na sedežu Radia Vatikan potekala predstavitev knjige z naslovom »Papež Frančišek in "Rimski misal za škofije Zaira"«, ki je izšla pri Vatikanski založbi. Sveti oče je prispeval predgovor h knjigi, ki jo je napisala s. Rita Mboshu Kongo iz kongregacije Hčera presvete Marije Soodrešiteljice, ki poučuje teologijo duhovnosti in formacijo v posvečenem življenju na Papeški univerzi Urbaniana.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Knjiga, ki jo je uredila sestra Rita Mboshu Kongo je sredstvo za poglobljeno poznavanje različnih vidikov Rimskega misala za škofije Zaira. 1. decembra 2019, na prvo adventno nedeljo, smo obhajali evharistijo po Missel Romain pour les Diocès do Zaïre, ki ga je odobrila Kongregacija za bogoslužje in zakramente 30. aprila 1988. Doslej je edini inkulturirani obred latinske Cerkve, ki je bil odobren po drugem vatikanskem koncilu. Zairski obred Rimskega misala velja za primer bogoslužne inkulturacije.

Čuti se, da med obhajanjem v zairskem obredu vibrirata kultura in duhovnost, ki ju navdihujejo verske pesmi v afriškem ritmu, zvok bobnov in drugih glasbenih inštrumentov, ki predstavljajo resnični napredek pri ukoreninjenju krščanskega sporočila v kongoški duši. Gre za veselo praznovanje. Je resnični kraj srečanja z Jezusom. Živi se to, kar smo zapisali: »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo s Kristusom; ljudi, ki pustijo, da jih Kristus odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje« (Evangelii gaudium 1).
V knjigi je upravičeno izraženo povabilo, da je potrebno iti bolj v globino, k nečemu, kar se dotakne duše, misli, tenkočutnosti, kulturnega sveta oseb. Bogoslužje se mora dotakniti src članov krajevne Cerkve in mora biti privlačno.

»Krščanstvo nima enega samega kulturnega vzorca,« temveč bo s tem, ko »povsem ohranja svojo istovetnost, v popolni zvestobi oznanjevanju evangelija in izročilu Cerkve, prinašalo tudi obličje mnogih kultur in ljudstev, v katerih je bilo sprejeto in se je ukoreninilo.« V različnih ljudstvih, ki izkušajo Božji dar v skladu s svojo kulturo, Cerkev izraža svojo pristno katoliškost in kaže »lepoto tega mnogovrstnega obličja.« V krščanskih izraznih oblikah evangeliziranega ljudstva Sveti Duh olepša Cerkev, ko ji kaže nove vidike razodetja in ji podarja novo obličje. V inkulturaciji Cerkev »uvaja ljudstva z njihovimi kulturami v občestvo s seboj«, kajti »vrednote in pozitivne oblike,« ki jih predlaga vsaka kultura, »obogatijo način, kako evangelij oznanjamo, razumemo in živimo.« (Evangelii gaudium 116)

Očitno je, da si vsako ljudstvo, po tem, ko je imelo osebno izkušnjo preoblikovalnega srečanja s Kristusom, prizadeva klicati Boga, ki se je razodel preko Jezusa Kristusa z njegovimi besedami, z njegovim religioznim, poetičnim, metaforičnim, simboličnim in pripovednim jezikom, saj molitev k Bogu vsebuje milost, ki preoblikuje človeško izkušnjo v vseh teh razsežnostih. V tej dinamiki je Škofovska konferenca Konga oblikovala lastno osebnost, v želji, da bi molili k Bogu ne z besedami, sposojenimi od drugih, ampak tako, da so prevzeli celotno duhovno in družbeno-kulturno specifičnost kongoškega ljudstva, skupaj z njegovimi spremembami. Ta proces bogoslužne inkulturacije v Kongu je povabilo, da bi ovrednotili različne darove Svetega Duha, ki so bogastvo za vse človeštvo.

Sicer smo v posinodalni spodbudi Querida Amazonia izrecno naročili, da je potrebno v bogoslužje sprejeti »veliko elementov, ki so lastni izkušnji domorodcev v njihovem globokem stiku z naravo, in spodbujati izvorne izraze v obliki pesmi, plesov, obredov, kretenj in simbolov. Že drugi vatikanski cerkveni zbor je zahteval inkulturacijo liturgije v domorodna ljudstva, a je minilo več kot petdeset let, in smo le malo napredovali v tej smeri.« (QA 82)

Primer zairskega obreda nakazuje obetavno pot tudi za morebitno izdelavo amazonskega obreda, saj je mogoče razumeti kulturne potrebe določenega področja v afriškem kontekstu, ne da bi se sprevrnila narava Rimskega misala, kar zagotavlja kontinuiteto s starodavnim in vesoljnim izročilom Cerkve.
Upamo, da bo to delo pomagalo hoditi v tej smeri.

Frančišek

Prisluhni prispevku
Torek, 1. december 2020, 13:30