Papež o pogoju za krščansko veselje: Odsrediniti se od sebe in postaviti v središče Jezusa
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Ta razsežnost veselja pride na dan še posebej danes, na tretjo adventno nedeljo, ki se začne s spodbudo sv. Pavla: »Veselite se v Gospodu zmeraj« (Vstopni spev, prim. Flp 4,4). Veselite se – krščansko veselje. In kaj je vzrok tega veselja? Da je »Gospod blizu« (v. 5). Bliže nam je Gospod, bolj smo v veselju. Dlje je od nas, bolj smo žalostni. To je eno od pravil za kristjane. Nekoč je neki filozof rekel nekaj bolj ali manj takole: »Jaz ne razumem, kako je mogoče dandanes verovati, saj tisti, ki pravijo, da verujejo, imajo pogrebni obraz. Nikakor ne pričujejo vstajenjskega veselja Jezusa Kristusa«. Številni so kristjani s takšnim obrazom… Toda Kristus je vstal! Kristus te ima rad! Ti pa nimaš veselja! Mislimo malo na to in recimo: »Jaz pa imam veselje, ker je Gospod blizu mene, ker me Gospod ima rad, ker me je Gospod odrešil.«
Evangelij po Janezu nam danes predstavlja svetopisemsko osebnost, ki je razen Marije in sv. Jožefa, prvi in najbolj živel pričakovanje Mesije in veselje, da ga je videl priti. Govorimo seveda o Janezu Krstniku (prim. Jn 1,6-8.19-28).
Evangelist ga uvede na slovesen način: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog… Prišel je kot priča, da bi pričeval o luči« (vv. 6-7). Krstnik je prva Jezusova priča tako z besedo kot z darovanjem življenja. Vsi evangeliji so soglasni v tem, kako je on uresničil svoje poslanstvo s tem, da je pokazal na Jezusa kot Kristusa, kot poslanega od Boga in obljubljenega po prerokih. Janez je bil leader (voditelj) svojega časa. Glas o njem se je razširil po vsej Judeji in okraj, vse do Galileje. Toda on ni niti za trenutek popustil skušnjavi, da bi nase usmeril pozornost. Vedno je obračal pozornost na tistega, ki bi moral priti. Govoril je: »In jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandalih« (v.27). Vedno kaže na Gospoda, kakor Marija, ki vedno pokaže na Gospoda: »Karkoli vam poreče storite«. Vedno Gospoda postaviti v središče. Svetniki kažejo na Gospoda. Tisti, ki ne kaže na Gospoda, ni svet.
Poglejte prvi pogoj za krščansko veselje. Odsrediniti se od sebe in postaviti v središče Jezusa. To ni odtujitev, saj je Jezus dejansko središče, je luč, ki da polni smisel življenju vsakega moškega in vsake ženske, ki pride na ta svet. To je ista dinamika ljubezni, ki me vodi k temu, da grem iz samega sebe, ne da bi se izgubil, ampak, da bi se našel, medtem ko se podarjam, medtem ko iščem dobro drugega.
Janez Krstnik je prehodil dolgo pot, da je prišel do pričevanja za Jezusa. Pot veselja pa le ni samo sprehod. Potrebno je delati na tem, da je nekdo lahko vedno v veselju. Janez je že kot mladenič zapustil vse, da je postavil na prvo mesto Boga, da bi z vsem srcem, z vsemi svojimi močmi poslušal njegovo Besedo. Umaknil se je v puščavo ter slekel s sebe vse, kar je odvečnega, da bi svoboden hodil za vetrom Svetega Duha. Jasno, nekatere poteze njegove osebnosti so edinstvene, neponovljive in jih ni moč predlagati vsem. Medtem ko je njegovo pričevanje paradigmatično za vsakogar, ki hoče iskati smisel svojega življenja in najti resnično veselje. Še posebej pa je Krstnik zgled tistim v Cerkvi, ki so poklicani oznanjati Kristusa drugim, saj to lahko storijo le v ločitvi od samega sebe ter od posvetnosti, da ne pritegujejo oseb k sebi, temveč jih usmerjajo k Jezusu.
To je namreč veselje, da usmerimo h Kristusu. Veselje mora biti značilnost naše vere. Tudi v temnih trenutkih je tisto notranje veselje, ki izvira iz vedenja, da je Gospod z menoj, da je Gospod z nami, da je Gospod vstal. Gospod, Gospod, Gospod je središče našega življenja. To je središče našega veselja. Danes dobro razmislite: »Kako se jaz obnašam?« Sem vesela oseba, ki prenaša veselje, ker sem kristjan ali sem vedno kot tisti žalostni, o katerih sem prej govoril, za katere se zdi, da so na pogrebu? Če nimam v sebi veselja svoje vere, ne bom mogel dati pričevanja in drugi bodo rekli: »Če pa je vera tako žalostna, je boljše ne imeti je«.
Ko bomo sedaj molili Angel Gospodov, bomo vse to videli v polnosti uresničeno v Devici Mariji. Ona je v tišini pričakovala Besedo zveličanja Boga. Prisluhnila ji je, jo sprejela in spočela. V njej je Bog postal bližnji. Zato Cerkev imenuje Marijo »Začetek našega veselja«.
