Papež Frančišek: Marija je bila obvarovana kakršnega koli madeža greha, bila je »polna milosti«
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Marija je bila torej ves čas svojega zemeljskega življenja obvarovana kakršnega koli madeža greha, bila je »polna milosti« (Lk 1,28), kot ji je rekel angel in je bila deležna posebnega delovanja Svetega Duha, da je lahko vedno ostala v popolnem odnosu s svojim sinom Jezusom, še več, bila je Jezusova učenka, Mati in učenka, v kateri pa ni bilo greha.
V čudoviti himni s katero se začne Pismo Efežanom (prim. 1,3-6.11-12), nam sv. Pavel da razumeti, da je vsako človeško bitje ustvarjeno od Boga za polnost svetosti, za tisto lepoto, s katero je bila Marija »oblečena« vse od svojega spočetja. Cilj, h kateremu smo bili poklicani, je tudi za nas dar Boga, ki nas je, kot pravi apostol »izvolil pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti in brezmadežni« (v. 4); nas v naprej določil (prim. v. 5) v Kristusu, da bomo nekega dne popolnoma osvobojeni greha. To je milost, je zastonjsko, je dar Boga.
To, kar je bilo za Marijo že na začetku, bo za nas na koncu, potem ko bomo prešli očiščujočo »kopel« Božje milosti. To, kar nam odpre pot v raj, je Božja milost, ki jo z zvestobo sprejmemo. Tudi najbolj nedolžne je zaznamoval izvirni greh in so se z vsemi močmi borili proti njegovim posledicam. Šli so skozi »ozka vrata«, ki vodijo v življenje (prim. Lk 13,24). In vi veste, kdo je bil prvi, za katerega smo gotovi, da je prišel v raj, veste? Ne bil ravno zelo dober. Torej eden od dveh, ki sta bila križana z Jezusom. K njemu se je obrnil rekoč: »Spomni se me, ko boš prišel v svoje kraljestvo«. In on je odgovoril: »Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,42-43). Bratje in sestre, božja milost je ponujena vsem in zato bodo številni, ki so tu na zemlji zadnji, v nebesih prvi« (prim. Mr 10,31).
Vendar pozor. Ni dobro biti premeten in nenehno odlašati z resnim spraševanjem vesti svojega življenja in se tako nanašati na Gospodovo potrpežljivost. On je potrpežljiv, On nas čaka, On nam bo vedno dal milost. Mi moremo prevarati ljudi, toda Boga ne, saj On pozna naše srce bolj kot mi. Izkoristimo torej sedanji trenutek! To je namreč krščanski smisel »izkoristiti dan«. Ni, da uživamo življenje v trenutkih, ki minejo, ne, to je posvetni smisel. Ampak izkoristiti danes, da rečemo »ne« zlu in »da« Bogu, da se odpremo njegovi milosti in se tako prenehamo sklanjati k samim sebi in s tem vleči sebe v hinavstvo ter gledati v obraz svojo resničnost, tako kot smo, takšni kot smo in priznati, da nismo ljubili Boga in nismo ljubili bližnjega tako, kot bi morali. Ko se tako izpovemo, s tem začnemo pot spreobrnjenja tako, da najprej prosimo Boga za odpuščanje v zakramentu sprave in da potem popravimo zlo, ki smo ga storili drugim. Toda vedno odprti za milost. Gospod trka na naša vrata, trka na naše srce, da bi z nami sklenil prijateljstvo, občestvo, da bi nam dal zveličanje.
Za nas je to pot, da postanemo »sveti in brezmadežni«. Neomadeževane lepote naše Matere se ne more posnemati, toda istočasno nas privlači. Zaupajmo se njej in enkrat za vselej recimo »ne« grehu in »da« Milosti.
