Papež med konzistorijem: Da ne bi zašli z Jezusove poti, ampak ostali na njej

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Letošnji konzistorij, ki je za papeža Frančiška sedmi, je bil zaradi pandemije covida-19 drugačen od dosedanjih. Dva izmed novih kardinalov nista mogla priti na slovesnost v Vatikanu, kljub temu pa sta se skupaj z drugimi člani kardinalskega zbora, ki prav tako zaradi svetovne zdravstvene situacije niso mogli priti v Rim, pridružila konzistoriju preko digitalne platforme. Kot so sporočili s Tiskovnega urada Svetega sedeža, bo novo imenovanima kardinaloma, ki nista bila prisotna na konzistoriju v živo, kardinalski beret, prstan in bulo z imenovanjem izročil predstavnik svetega očeta.

Ob konzistoriju se sicer ponavadi v baziliki sv. Petra zbere veliko število vernikov, predvsem iz držav, od koder prihajajo novi kardinali. Tokrat je bilo zaradi zdravstvenih ukrepov njihovo število zelo omejeno, prisotnih jih je bilo le okoli sto. Sprejem po konzistoriju, kjer je sicer priložnost za pozdrav in voščilo novim kardinalom, je bil tokrat odpovedan.

Kardinali, ki jih je papež Frančišek imenoval med današnjim konzistorijem, so naslednji: Mario Grech, generalni tajnik škofovske sinode; Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov; Antoine Kambanda, nadškof Kigalija (Ruanda); Wilton Gregory, nadškof Washingtona (ZDA); José Advincula, nadškof Capiza (Filipini); Celestino Aós Braco, nadškof Santiaga de Chile (Čile); Cornelius Sim, naslovni škof Puzie Numidije in apostolski vikar v Bruneju; Augusto Paolo Lojudice, nadškof škofije Siena-Colle Val d’Elsa-Montalcino (Italija); p. Mauro Gambetti OFMConv, kustos Svetega asiškega samostana.

Poleg njih je sveti oče za kardinale imenoval še štiri, ki so že dopolnili osemdeset let in v primeru konklava ne morejo voliti papeža. To so: Felipe Arizmendi Esquivel, upokojeni škof San Cristóbala de las Casas (Mehika); Silvano M. Tomasi, naslovni nadškof Asola, apostolski nuncij; p. Raniero Cantalamessa OFMCap, pridigar papeške hiše; Enrico Feroci, župnik sv. Marije Božje Ljubezni v kraju Castel di Leva.

Homilija papeža Frančiška

Po prebranem odlomku iz Markovega evangelija, v katerem Jezus učencem na poti v Jeruzalem tretjič pove, da bo trpel, umrl in vstal, je sveti oče zbrane nagovoril z naslednjimi besedami:
Pot. Pot je okolje, v katerem se dogaja prizor, ki ga opiše evangelist Marko. In je okolje, v katerem se vedno odvija pot Cerkve: pot življenja, zgodovine, ki je pot zveličanja, v kolikor je storjena s Kristusom, usmerjena v njegovo velikonočno Skrivnost. Jeruzalem je vedno pred nami. Križ in vstajenje sta del naše zgodovine, sta naš »danes«, vendar sta vedno tudi cilj naše poti.

Ta evangeljska beseda je pogosto spremljala konzistorije za umestitev novih kardinalov. Ni le nekakšno »ozadje«, je »navodilo za pot« za nas, ki smo danes na poti skupaj z Jezusom, ki hodi naprej po poti pred nami. On je moč in smisel našega življenja in našega poslanstva.
Torej, dragi bratje, danes smo mi na vrsti, da se umerimo po tej Besedi.

Marko poudari, da so se učenci po poti »čudili, […] so se bali.« (v. 32). Zakaj? Ker so vedeli, kaj jih čaka v Jeruzalemu; Jezus jim je o tem že večkrat odkrito govoril. Gospod pozna stanje duše tistih, ki hodijo za njim, in to ga ne pusti ravnodušnega. Jezus nikoli ne zapusti svojih prijateljev; nikoli jih ne zapostavlja. Tudi ko se zdi, da gre naravnost naprej po svoji poti, On to vedno stori za nas. Vse, kar stori, stori za nas, za naše zveličanje. In v konkretnem primeru dvanajsterih, to stori za to, da bi jih pripravil na preizkušnjo, da bodo lahko z Njim, sedaj, in predvsem potem, ko Ga ne bo več med njimi. Da bi bili vedno z Njim na njegovi poti.

Ker je vedel, da so srca učencev vznemirjena, Jezus pokliče dvanajstere na stran in jim »spet« začne »govoriti, kaj se bo zgodilo z njim« (v. 32). To smo slišali: gre za tretjo napoved njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. To je pot Božjega Sina. Pot Gospodovega Služabnika. Jezus se poistoveti s to potjo, do te točke, da je On sam ta pot. »Jaz sem pot« (Jn 14,6). Ta pot, ne katera druga.

In na tej točki se zgodi »presenetljiv obrat«, ki premakne situacijo in Jezusu omogoči, da Jakobu in Janezu – vendar v resnici vsem apostolom in vsem nam – razodene prihodnost, ki ga čaka. Predstavljajmo si prizor: Jezus je po tem, ko je ponovno razložil, kaj se mu mora zgoditi v Jeruzalemu, odkrit z dvanajsterimi, pogleda jih v oči, kot bi rekel: »Je jasno?« Nato nadaljuje pot, na čelu skupine. In od skupine se ločita dva, Jakob in Janez. Približata se Jezusu in mu izrazita svojo željo: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« (v. 37). To je druga pot. Ni Jezusova pot, je druga. Je pot tistega, ki – morda tudi nevede – »uporablja« Gospoda, da bi promoviral samega sebe; tistega, ki – kakor pravi sv. Pavel – išče lastne interese in ne Kristusovih (prim. Fil 2,21). Glede tega je sv. Avguštin napisal čudovit govor o pastirjih (št. 46), vedno nam dobro dene, ko ga ponovno preberemo v bogoslužnem branju.

Jezus se po tem, ko je prisluhnil Jakobu in Janezu, ne razburi, se ne razjezi. Njegova potrpežljivost je resnično brezmejna. In odgovori: »Ne vesta, kaj prosita.« (v. 38). V nekem smislu ju opraviči, hkrati pa ju tudi obtoži: »Ne zavedata se, da sta skrenila s poti.« V resnici bo takoj zatem tudi ostalih deset učencev s svojo ogorčeno reakcijo do Zebedejevih sinov pokazalo, da so bili vsi skušani, da bi skrenili s poti.

Dragi bratje, mi vsi imamo radi Jezusa, vsi mu želimo slediti, vendar moramo biti vedno pozorni, da bi ostali na njegovi poti. Z nogami, s telesom smo lahko z Njim, vendar pa je naše srce lahko daleč in nas lahko vodi izven poti. Tako, na primer, škrlatno rdeča barva kardinalske obleke, ki je barva krvi, zaradi posvetnega duha lahko postane barva vzvišenega gospostva. In ti ne boš več pastir ljudstva, imel se boš le za eminenco. Ko boš to čutil, si skrenil s poti.

V tem evangeljskem odlomku je to, kar vedno pretrese, jasno nasprotje med Jezusom in učenci. Jezus to ve, pozna, to prenaša. Vendar pa nasprotje ostaja: On na poti, oni izven poti. Dve nezdružljivi poti. V resnici je le Gospod tisti, ki lahko reši svoje prijatelje, ki so zmedeni in v nevarnosti, da se izgubijo, le Njegov križ in Njegovo vstajenje. Zanje, pa tudi za vse, gre v Jeruzalem. Zanje, in za vse, bo razlomil svoje telo in prelil svojo kri. Zanje, in za vse, bo vstal od mrtvih, in z darom Duha jim bo odpustil in jih preoblikoval. Končno jih bo postavil na svojo pot.

Sveti Marko – kakor tudi Matej in Luka – je vključil to pripoved v svoj evangelij zato, ker gre za Besedo, ki rešuje, ki je potrebna za Cerkev vseh časov. Tudi če v njej učenci izpadejo klavrno, je to besedilo del kanona zato, ker kaže resnico o Jezusu in o nas. Je zdravilna beseda tudi za nas danes. Tudi mi, papež in kardinali, se moramo vedno zrcaliti v tej Besedi resnice. Je oster meč, reže nas, je boleča, vendar pa nas hkrati ozdravlja, osvobaja, spreobrača. Spreobrnjenje je prav to: od izven poti iti na pot Boga.

Naj nam Sveti Duh podari, danes in vedno, to milost.